VSRS Sklep Cp 21/2008

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

1Prvostopenjsko sodišče je 25. 9. 2008 zavrnilo ugovor in dopolnitev ugovora nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju R 8/2008 z dne 25. 2. 2008, s katerim je slovensko sodišče priznalo veljavnost poljske sodbe Okrožnega sodišča v Legnici 1 C 123/2006 s 23. 4. 2007 in sodbe Višjega (prizivnega) sodišča v Vroclavu 1 A Ca 728/2007 s 16.10.2007. Na podlagi sodb je dolžan nasprotni udeleženec predlagatelju plačati 500.000 poljskih zlotov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2006 dalje in mu povrniti 34.366,08 poljskih zlotov ter 5.400 poljskih zlotov na račun pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je predlagatelj predložil izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njene verodostojnosti v smislu 53. člena Uredba Sveta (ES) 44/2001 z 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Nadalje je ugotovilo, da niso podani razlogi za zavrnitev priznanja iz 34. člena Uredbe.

2Nasprotni udeleženec je zoper sklep, izdan na prvi stopnji, vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil pred tujim sodiščem šibkejša stranka, saj so bili njegovi dokazni predlogi zavrnjeni brez upravičenega razloga, takšno obravnavanje pa je v nasprotju z javnim redom. Ker je sodišče že v sklepu s 25.2.2008 presojalo skladnost sodbe z javnim redom RS, je prekoračilo zahtevek in bistveno kršilo določbe Uredbe. Presojo po 34. členu Uredbe opravi šele senat in Vrhovno sodišče, ne pa že okrožno sodišče v enostranskem postopku. Pravni pouk izpodbijanega sklepa ne vsebuje navedbe, ali mora v postopku s pritožbo nasprotnega udeleženca zastopati pooblaščenec oziroma, kdo je lahko pooblaščenec. Zaradi napačnega pravnega pouka si ni pravočasno poiskal pooblaščenca. Ko je sodišče s sklepom s 25.2.2008 presojalo pogoje iz 34. in 35. člena Uredbe, je odločalo nezakonito in preuranjeno. Sodišče v sklepu s 25. 2. 2008 ni navedlo, zakaj je Uredba pravna podlaga za odločanje. Postopek, po katerem je bila izdana tuja sodna odločba, ne spada med postopke, ki jih pokriva Uredba. Sodišče je napačno dokazno ocenilo sodbo poljskega sodišča v smislu 1. čl. Uredbe in ni preverilo, ali je stvarno in krajevno pristojno.

3Sodišče je pritožbo vročilo predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

4Nasprotni udeleženec prvič šele v pritožbi uveljavlja, da naj bi bili njegovi dokazni predlogi zavrnjeni brez upravičenega razloga, zaradi česar naj bi bil podan zavrnitveni razlog iz 34. člena Uredbe. Ker tega ni uveljavljal že v ugovoru zoper sklep sodnika posameznika s 25. 2. 2008, gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev, zato Vrhovno sodišče, ki odloča o pritožbi, tega očitka ni upoštevalo. Neutemeljena je pritožbena trditev glede nepravilnosti pravnega pouka. Sklep s 25. 2. 2008 je vseboval opozorilo iz 90. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), 89. člen ZPP pa velja le za sodne odločbe okrajnih sodišče, v tem primeru pa je sklep izdalo Okrožno sodišče v Celju.

5Sodišče je o priznanju odločilo v posebnem poenostavljenem postopku. Kontradiktornost tega postopka vnaprej ni zagotovljena; tudi sodišče se omeji zgolj na presojo formalnih pogojev (41. člen v povezavi s 33. členom Uredbe). Do tega pride šele, če dolžnik vloži pravno sredstvo (43. člen)(1). Kljub temu preizkus zahteve po 34. členu Uredbe (torej preizkus vsebinskih in le formalnih pogojev) na prvi stopnji, ko je odločil sodnik posameznik, ni vplival na zakonitost in pravilnost sklepa (presoja pogojev za zavrnitev zahteve je lahko kvečjemu v korist nasprotnega udeleženca). Po ugovoru nasprotnega udeleženca in ko je torej imel možnost podati izjavo glede zahteve, pa je senat Okrožnega sodišča pravilno presojal razloge za zavrnitev zahteve na podlagi 34. člena Uredbe.

6Zakaj naj se Uredba ne bi uporabljala, nasprotni udeleženec ni pojasnil. Iz podatkov spisa ne izhaja, da sodišče ne bi upoštevalo določb oddelkov 3,4 ali 6 poglavja II Uredbe (iz spisa je razvidno, da naj bi šlo za prodajno pogodbo, katere predmet so bili deleži ene družbe in delnice druge družbe, predlagatelj je nastopal kot prodajalec, nasprotni udeleženec pa kot kupec). Da bi šlo za katero izmed izjem iz drugega odstavka 1. člena Uredbe ali, da bi bili močno prisotni javnopravni elementi, nasprotni udeleženec prav tako ni zatrjeval. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za pravdno zadevo z mednarodnim elementom, podlaga je prodajna pogodba in obveznost kupca (nasprotnega udeleženca), da bo prodajalcu plačal kupnino. V smislu 1. člen Uredbe, ki jo je treba razlagati enako znotraj celotne EU (evroavtonomno), gre za civilno in gospodarsko zadevo, zato je sodišče postopek priznanja pravilno izvedlo glede na določbe Uredbe.

7Stvarno pristojnost okrožnega sodišča urejata prilogi II in III Uredbe, za krajevno nepristojno pa se izreče sodišče na ugovor (kadar ne gre za izključno krajevno pristojnost), ki ga nasprotni udeleženec ni podal.

8Ker uveljavljani razlogi niso bili podani, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

---.---Op. št. (1): Galič A., Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo št. 6-7/2005.