VSRS Sodba II Ips 76/2006

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 440,64 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2.582.904 SIT (10.778,26 EUR) z zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje. Dosojeni znesek se nanaša na neplačano najemnino za tožnikov lokal v skladu s pogodbo z dne 15.8.2001 in njenim podaljšanjem z dne 31.3.2003.

Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper toženca kot samostojnega podjetnika je bil namreč začet in zaključen stečajni postopek po določbi prvega odstavka 99. člena Zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidacij (ZPPSL), zaradi česar je tožnikova terjatev ugasnila.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vztraja pri stališču, da tožbenega zahtevka ni uperila proti tožencu kot samostojnemu podjetniku, temveč proti tožencu kot fizični osebi. Za tožnika ni pomembno za kaj je toženec potreboval najeti lokal. Najemnine tudi nikoli ni plačeval s strani registriranega podjetja, temveč tožniku na roke, kot fizična oseba. V stečajnem postopku toženec ni navajal, da ima tožnik proti njemu kakršnokoli terjatev, med pravdo pa tudi ni ugovarjal svojo pasivno legitimacijo. To pomeni, da pri obveznostih po najemni pogodbi ni šlo za dolg, ki je nastal iz opravljanja poslovne dejavnosti. Dejansko stanje bi bilo treba v tej smeri podrobneje raziskati. Tožba je bila vložena septembra 2004, kar pomeni, da se 80 % tožnikovih terjatev nanaša na obdobje, ko toženec ni več opravljal svoje pridobitne gostinske dejavnosti. Zato tožnikova terjatev ne bi smela v nobenem primeru nositi posledic stečajnega postopka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, na katerih podlagi je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo, ne morejo biti sporne. Iz pogodbe o najemu gostinskega lokala z dne 15.8.2001 je zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik kot lastnik gostinskega lokala ta prostor oddal tožencu kot najemniku izključno za opravljanje gostinske dejavnosti. Že iz teksta te pogodbe je mogoče sprejeti sklepanje (pravne) narave, po kateri je tožnik tožencu – sicer kot fizični osebi – poslovni prostor oddal za opravljanje gospodarske (gostinske) dejavnosti. Zato se je mogoče strinjati s stališčem sodišča druge stopnje, da ni odločilnega pomena dejstvo, da je v najemnih pogodbah in drugih listinah toženec poimenovan le z imenom in priimkom in brez oznake, da gre za samostojnega podjetnika.

Po določbi 7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Čeprav je samostojni podjetnik fizična, ne pa pravna oseba, ga ZGD vključuje v sistem gospodarskih subjektov (člen 72), zato tudi za stečaj samostojnega podjetnika obveljajo določbe ZPPSL (99. člen).

Za stečaj samostojnega podjetnika sicer veljajo enake določbe, ki so predpisane za stečaj pravnih oseb. Drugačna pa je končna posledica, saj samostojni podjetnik z zaključkom stečaja kot fizična oseba obstaja še naprej in je torej lahko tožen. Revizijska trditev, po kateri naj bi zaradi izostanka toženčevega ugovora pasivne legitimacije terjatev proti njemu obveljala, torej ne drži. Vendar pa so proti samostojnemu podjetniku po končanem stečaju – ker je fizična oseba – še vedno iztožljive le terjatve, ki so osebne narave in ki se ne nanašajo na poslovno dejavnost, zaradi katere je prišlo do uvedbe in končanja stečaja. V obravnavanem primeru tožeča stranka niti ne zatrjuje, niti dejanske ugotovitve ne dopuščajo sklepanja, da bi terjatev, katere podlaga je pogodba o najemu gostinskega lokala, predstavljala osebno terjatev tožeče stranke do toženca. Z zaključkom stečaja so potemtakem obveznosti toženca kot samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnile.

Vse ostalo, kar se nanaša na tožnikovo védenje o tem, ali je toženec samostojni podjetnik ali ne, je torej stvar dejanskih ugotovitev, teh pa na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za nove revizijske trditve, ki se nanašajo na okoliščine o tem, ali je toženec gostinski lokal še vedno zasedal po uvedbi stečaja, ali ne.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Pri tem je revizijsko sodišče odločilo, da mora na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške, ki jih je ta imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.