VSRS Sklep I Ips 474/2007

Zahtevi zagovornikov obdolženega R.J. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani sklep glede odločbe o odreditvi pripora po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi, sicer se zahteva zavrne.

Z uvodoma navedenima sklepoma Okrožnega sodišča v Celju je bil zoper obdolženega R.J. pravnomočno odrejen pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Obdolžencu je bila odvzeta prostost dne 13.11.2007 ob 14. uri.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pripor obdolžencu odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja je namreč podan, odločba pa vsebuje tudi obširne razloge, ki utemeljujejo oba priporna razloga.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovorniki izražajo svoje nestrinjanje z zaključki vrhovnega državnega tožilca.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Glede očitka, da utemeljen sum, kot temeljni predpogoj za odreditev pripora ni podan, je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Sodišče je namreč v izpodbijanih sklepih natančno ugotovilo katera so tista dejstva in dokazi, na podlagi katerih sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavana kazniva dejanja. Nestrinjanje zagovornika s temi zaključki, kakor tudi izražanje dvoma v resnicoljubnost prič P., O. in T. itd. pa pomenijo le izražanje dvoma v presojo sodišča, oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ker iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravnomočnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, zagovorniki v tem delu z zahtevo ne morejo uspeti.

Isto velja tudi glede izpodbijanja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. O obstoju tega pripornega razloga je sodišče sklepalo tako na podlagi teže kaznivega dejanja (kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili), načina storitve (daljše časovno obdobje, velika intenziteta) in obdolženčevih osebnih lastnosti (že večkrat kaznovan, obravnavano dejanja naj bi storil v času, ko mu je po prejšnji obsodbi tekla preizkusna doba, ki se izteče dne 11.9.2011). Te okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo in ustrezno obrazložilo, pa so tudi po mnenju vrhovnega sodišča takšne, da opravičujejo sklepanje o obstoju konkretne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Ni pa tudi nobenega dvoma, da gre za dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, kar je v izpodbijanih sklepih prav tako obrazloženo. Nestrinjanje zagovornika s temi zaključki pa, kot rečeno, pomenijo enako kot pri izpodbijanju obstoja utemeljenega suma, le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Utemeljena pa je zahteva v delu, kjer zagovorniki izpodbijajo obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti z navedbami, da v spisu ni nobenega dokaza, da bi obdolženi J. skušal na prostosti kakorkoli vplivati na T., O. in P.

Sodišče v izpodbijanih sklepih glede tega pripornega razloga ugotavlja naslednja dejstva:

– izjave omenjenih prič močno obremenjujejo osumljenca, – da gre za kazniva dejanja za katera je zagrožena visoka kazen in – da so policistom vse tri bodoče priče navedle, da bi želele ostati anonimne, iz česar sodišče sklepa, da se očitno obdolženca bojijo.

V skladu z 2. točko 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor zoper obdolženca iz tega pripornega razloga med drugim odrediti tedaj, če posebne okoliščine kažejo, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Zakonsko besedilo „posebne okoliščine“, kot izhaja že iz same besedne zveze ni moč razlagati tako, da bi za odreditev pripora iz tega pripornega razloga zadoščala že abstraktna bojazen vplivanja (ki je pri vsakem hujšem kaznivem dejanju nedvomno podana), temveč mora biti izkazano neko konkretno ravnanje obdolženca, ki kaže na možnost vplivanja. Teh okoliščin pa sodišče v izpodbijanih odločbah kot rečeno ne ugotavlja, zaradi česar je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločbo o odreditvi pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti razveljavilo, sicer je zahtevo za varstvo zakonitosti v preostalem delu zavrnilo, saj očitane procesne kršitve niso podane, zahteva pa je kot rečeno v pretežni meri podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (čl. 425 ZKP).