VSRS Sklep IX Ips 88/2004

Zahtevi obsojenega M.B. in njegovih zagovornikov za izredno omilitev kazni se zavrneta.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

M.B. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavka 196. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto in štiri mesece zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let.

Obsojenec je prestajanje kazni nastopil dne 4.8.2003 v Zavodu za prestajanje kazni zapora L. in bil pogojno odpuščen dne 7.5.2004. Pogojni odpust mu je potekel dne 7.9.2004. Stranska kazen izgona tujca še ni v celoti izvršena.

Pri sodišču prve stopnje so zahtevo za izredno omilitev kazni obsojenčevi zagovorniki vložili dne 20.1.2004, obsojenec pa dne 30.1.2004. Vrhovno sodišče je zahtevi v odločanje prejelo dne 12.11.2004. Po dopolnitvi postopka v skladu odločbo Ustavnega sodišča pod opr. št. Up-32/01 z dne 13.3.2003 je Vrhovno sodišče o zahtevah lahko odločalo dne 16.3.2005.

Glede na njeno vsebino so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za izredno omilitev obsojencu izrečene glavne kazni - kazni zapora. V zahtevi povzemajo olajševalne okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri kazni zapora in navajajo, da so po izrečeni kazni nastopile nove okoliščine glede preživetja obsojenčeve družine, ki bi pripeljale do nižje odmere kazni. Obsojenčeva soproga je praktično brez dohodkov in ima visoke stroške zaradi preživljanja dveh mladoletnih otrok. Od dne 6.10.2003 prejema zgolj 256 euro mesečno državnega dodatka za vzgojo otroka. Poleg tega se je tudi izredno poslabšalo zdravstveno stanje obsojenčeve matere. K zahtevi prilagajo dokazila o zatrjevanih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlagajo omilitev kazni.

Obsojenec v svoji zahtevi prosi za "preklic stranske kazni izgona tujca iz države zaradi prepotrebnega tranzita skozi Slovenijo". Navaja, da je bilo s kaznijo zapora, s katero se popolnoma strinja, zadoščeno pravici, stranska kazen pa pomeni nepotrebno podaljšano kaznovanje njegove družine. Zaradi stranske kazni mu preostane ali ločitev ali ločeno potovanje iz Nemčije v BIH, kjer njegova družina začasno prebiva, ali zelo dolga pot iz Nemčije v BIH okoli Republike Slovenije (RS), kar je zlasti za otroke velik napor, poleg tega pa tudi izguba časa in dodaten strošek.

Sodišče prve stopnje je obsojencu in njegovim zagovornikom vročilo gradivo, zbrano v postopku po 4. odstavku 419. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). O njem se niso izjavili. Zahtevi za izredno omilitev kazni nista utemeljeni.

Po določbi 417. člena ZKP je izredna omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Temeljni namen izredne omilitve kazni je milejša obsodba obsojenca zaradi novih olajševalnih okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe ali so bile že ob izrekanju kazni, pa sodišče zanje ni vedelo. Spreminjanje kazni po tem, ko je ta že izvršena, izgubi svoj smisel, četudi lahko ima določene učinke na obsojenčev pravni položaj, vendar ti učinki niso cilj tega izrednega pravnega sredstva, ampak posledica omiljene kazni v primeru, ko je zahteva za izredno omilitev kazni utemeljena. Zato je pogoj za izredno omilitev kazni, da kazen še ni prestana oziroma izvršena.

Kot že navedeno, je bil obsojenec s prestajanja kazni zapora pogojno odpuščen dne 7.5.2004, pogojni odpust, ki je oblika izvrševanja kazni zapora, pa mu je potekel dne 7.9.2004. S potekom pogojnega odpusta je bila obsojencu pravnomočno izrečena kazen zapora v celoti izvršena. Popolnoma izvršene kazni zapora pa ni mogoče omiliti, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za izredno omilitev obsojencu izrečene glavne kazni zavrnilo (6. odstavek 419. člena ZKP).

Tudi obsojenčevo zahtevo za izredno omilitev stranske kazni je Vrhovno sodišče zavrnilo. Presoja obstoja zakonskih pogojev (417. člen ZKP) za izredno omilitev obsojencu izrečenega izgona tujca iz države, ki še ni v celoti izvršen, je pokazala, da okoliščine, ki jih obsojenec izpostavlja v svoji zahtevi, do izredne omilitve stranske kazni ne morejo pripeljati.

Sodišču je bilo ob izrekanju kazni znano, da je obsojenec državljan Republike BIH in da ima stalno prebivališče v Č. pri B.L. v Republiki Srbski Federacije BIH (osebni podatki obsojenca v sodbi sodišča prve stopnje). Prav tako je obsojenec v svojem zagovoru sodišče seznanil s tem, da dela in s svojo družino živi v Nemčiji (kjer se je leta 2000 poročil z jugoslovansko državljanko, rojeno v Nemčiji, in imel z njo otroka in kjer živijo ženini starši), občasno (npr. v času ženinega porodniškega dopusta) pa tudi v BIH (kjer ima otroka iz prvega zakona, sorodnike in družinsko hišo), ter da pogosto potuje med BIH in Nemčijo ali Avstrijo (kjer sezonsko delajo njegovi starši in je v preteklosti delal tudi sam). Dejstvo, da predstavlja potovanje med navedenimi državami brez prehajanja meje RS za obsojenca in njegovo družino dodaten napor ter izgubo časa in denarja, na izredno omilitev stranke kazni nima vpliva. Nenazadnje je bilo sodišču že ob izrekanju kazni znano, da bo obsojenec zaradi izrečene stranke kazni omejen pri svojih običajnih potovanjih. Ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi z 98. členom, 4. odstavkom 95. člena in 6. točko 1. odstavka 92. člena ZKP).