VSRS Sodba I Ips 7/98

Zahtevama zagovornikov obsojenih K.Ž. in F.Ž. se ugodi in se:

A./

izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

I. K.Ž.:

1.) da je jeseni leta 1945 organiziral pobeg obsojenega veleizdajalca in voj. zločinca ing. W.A. ml. iz prisilnega dela v K. ter pobeg še neke druge osebe iz K. čez mejo v Avstrijo s tem, da je:

a) konec oktobra 1945 obiskal v K. ing. W. ter mu obljubil, da bo organiziral njegov ter še neke druge osebe pobeg čez mejo,

b) poveril preko pobeglega H. in osebno nalogo Ž.F., o katerem je vedel, da hodi in spravlja ljudi čez mejo, da izvrši prevoz W. iz K. čez mejo v Avstrijo, kar je ta dne 9.11.1945 tudi storil,

c) pribavil od K.A. W.-jevo sliko za lažno legitimacijo ter ji poveril nalogo, da naj obvesti W., ko bo po njega prišel z avtomobilom Ž.F.,

č) poveril nalogo H.-ju, da mu na dveh lažnih prijavnicah, ki ju je ponaredil in od katerih se je ena glasila na ime V. ali V., druga pa na neugotovljeno ime, in od katerih je ena imela W.-jevo sliko, oskrbi žig na Krajevnem odboru v G., kar je ta tudi poskusil storiti,

d) dne 6. ali 7.11.1945, potem ko ni uspelo H.-ju dobiti žiga, sam oskrbel žig na omenjenih prijavnicah na ta način, da je v prometnem uradu v C. v odsotnosti uslužbenke stavil žig na te prijavnice,

e) dal na razpolago tovarniški avtomobil in motor za obiske W. v K. ter v svrho priprave njegovega pobega, pri čemer je šlo gorivo na račun podjetja ter so se na njegov račun izplačevale tudi dnevnice.

- da je torej podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi;

2.) da je dne 1.11.1945 sodeloval z Ž.F. pri prevozu K.-ja, katerega je peljal z avtomobilom na mejo do kmeta Š., s katerim je imel Ž.F. zvezo v spravljanju ljudi čez mejo ter tako podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi.

3.) da je ob priliki svojega obiska pri W. v K. dal temu podatke o stanju tovarne, o produktivnosti ter o količini surovin, ki so na razpolago - tedaj izročil nepoklicanim osebam gospodarske podatke, ki ne pomenijo posebno varovane tajnosti, ki pa se po nalogu vodilnih gospodarskih organov ne objavljajo.

II. F.Ž.:

1.) da je vedel, da je Ž.F. spravil veleizdajalca in voj. zločinca ing. W.A. ml. iz prisilnega dela v K. čez mejo v Avstrijo in tudi da protizakonito prehaja jugoslov.-avstrijsko mejo in pri tem spravlja ljudi v Avstrijo potom soobtoženega kmeta Š., katerega mu je Ž.

predstavil, da se v slučaju pobega v Avstrijo obrne nanj,

torej vedel za izvršitev kaznivih dejanj iz čl. 2 ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov.

2.) da je vedoč, da K.R. ilegalno prehaja preko meje, temu pri njegovem drugem prehodu v Avstrijo naročil, da naj sporoči W.-ju, da mu ta preskrbi službo, kakor tudi mu po njegovem drugem ilegalnem prehodu v Jugoslavijo raznašal pošto od pobeglenega H. in W. ter sporočil D. in G., da ju W. želi sprejeti v službo;

torej služil za vzdrževanje zveze osebam, ki so pobegnile pred oblastmi.

s čimer naj bi storila K.Ž. z dejanjem pod točko I/1) kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem pod točko I/2) kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem pod točko I/3) kaznivo dejanje po 11. členu ZKLD, obsojeni F.Ž. pa z dejanjem pod točko II/1)

kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD, z dejanjem pod točko II/2) pa kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

B./

Izpodbijana sodba se glede obsojenega F.Ž. za dejanje pod točko V/3) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.9.1946 obsodilo trinajst obtožencev zaradi kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 14. točki 3. člena in 1. odstavku 8. člena ZKLD, devet med njimi zaradi tega, ker so po ugotovitvah sodišča sodelovali pri pobegu obsojenega ing. A.W. ml. s prisilnega dela v K. Med temi obsojenci sta bila tudi K.Ž., ki je po ugotovitvah sodišča jeseni leta 1945 organiziral pobeg ing. W. in s tem storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, poleg tega pa tudi podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi in s tem prav tako storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, sodba pa mu je tudi očitala izročanje gospodarskih podatkov nepoklicanim osebam in je bil zaradi tega obsojen zaradi kaznivega dejanja po 11. členu ZKLD. Za navedena dejanja mu je sodišče prve stopnje izreklo kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 5 let izgube političnih in državljanskih pravic iz 8. člena Zakona o vrstah kaznih (ZVK), razen roditeljskih pravic. F.Ž. je bil obsojen z navedeno sodbo, ker je vedel, da je F.Ž. spravil ing. A.W. ml. s prisilnega dela v K. čez mejo v Avstrijo, da Ž. nezakonito prehaja jugoslovansko-avstrijsko mejo ter pri tem spravlja ljudi v Avstrijo in je tako vedel za izvršitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov in je s tem storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD. Nadalje, ker je vedel, da R.K. ilegalno prehaja mejo in mu je naročil sporočilo za ing. W., prenašal pa je tudi pošto pobeglega H. in W. in sporočil D. in G., da ju W. želi sprejeti v službo in tako služil za vzdrževanje zveze osebam, ki so pobegnile pred oblastmi, s tem pa storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Sodba mu je očitala tudi tatvino vojaškega radijskega sprejemnega aparata. Zaradi teh kaznivih dejanj mu je sodišče prve stopnje izreklo kazen 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter 5 let izgube političnih in državljanskih pravic iz 8. člena (ZVK), razen roditeljskih pravic. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je pritožbama obtoženega K.Ž. in F.Ž. zaradi izreka o krivdi zavrnilo, ugodilo pa je pritožbama zaradi odločbe o kazni in K.Ž. znižalo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom na 15 let, F.Ž. pa na 3 leta, odvzem državljanskih pravic pa na 2 leti.

Zoper tako pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti:

1zagovornik obsojenega K.Ž., ki izrecno uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, v njeni obrazložitvi pa navaja, da obsojenec dejanj, ki so mu očitana, ni storil in pojasnjuje, da se je znašel v kazenskem procesu kot obtoženec zaradi tedanjih političnih razmer. Vložnik nadalje navaja, da je obsojenec leta 1996 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka in v zvezi s tem povzema izpovedbe prič, zaslišanih v postopku obnove. Vložnik ocenjuje, da je bil K.Ž. obsojen, ker je bilo v duhu časa po II.

svetovni vojni treba najti "sovražnega ljudstva in ljudske oblasti". Opozarja na izpovedbo M.R., paznika v celjskih zaporih, ki je izpovedal, da mu je Ž. dejal, da je bilo njegovo priznanje izsiljeno. Navedena priča tudi opisuje, kako brutalna so bila takratna zaslišanja, zaradi česar je prihajalo do izsiljenih priznanj. To po navedbah vložnika potrjuje tudi izpovedba A.K. Iz navedenega vložnik izvaja zaključek, da gre v tej zadevi za izsiljeno priznanje obsojenca, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vložnik še dodaja, da Ž. obtožnice ni nikoli videl, da praktično ni imel zagovornika, oziroma če mu je bil dodeljen, z njim ni imel nobenega razgovora, kaj šele posveta in zaključuje, da so bile pravice obrambe v tem kazenskem postopku hudo kršene, da je šlo za izrazito nepošteno sojenje, ne le v nasprotju z načeli, priznanimi od civiliziranih narodov, pač pa za sojenje v nasprotju s predpisi, ki so se uporabljali v času sojenja v naši državi. Zagovornik obsojenca predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega K.Ž. oprosti obtožbe glede vseh treh kaznivih dejanj;

2zagovornika obsojenega F.Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata:

- da dejstvo, da je obsojenec vedel, da je F.Ž. spravil veleizdajalca in vojnega zločinca ing. W. ml. s prisilnega dela v K. čez mejo v Avstrijo, kakor tudi da protizakonito prehaja jugoslovansko-avstrijsko mejo in pri tem spravlja ljudi v Avstrijo, še ne vsebuje tudi cilja nasilne zrušitve ali spravljanja v nevarnost obstoječe državne ureditve FLRJ oziroma NOB, taksativno naštete v 1. odstavku 2. člena ZKLD, prav tako sam ilegalni prehod preko državne meje in tihotapljenje drugih oseb preko državne meje do sprejema Kazenskega zakonika iz leta 1951 ni bilo določeno kot kaznivo dejanje;

- glede kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD opozarjata, da v opisu dejanja ni naveden čas storitve kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa utemeljujeta, da obsojenec dejanj sploh ni mogel storiti, saj je ing. W. pobegnil preko meje prej, preden je K. prišel v domovino iz vojnega ujetništva, F.Ž. pa je bil v priporu.

Zagovornika nadalje ocenjujeta, da sporočila, ki jih je ing. W.

pošiljal po soobsojenem K., po svoji vsebini niso predstavljala nevarnosti za pridobitve NOB, ki jih je varoval 2. člen ZKLD;

- glede kaznivega dejanja tatvine zagovornika zatrjujeta, da pri obsojencu ni bila ugotovljena zavest o protipravnosti ravnanja in namen trajne prilastitve radio aparata. Prav tako ni obrazložen direktni naklep, ki mora biti podan, če ne gre za kaznivo dejanje tatvine;

- v zvezi z vsemi dejanji vložnika navajata, da obsojenec obtožnice pred glavno obravnavo ni videl in ni imel možnosti govoriti s svojim zagovornikom M.L., odvetnikom iz C., da je poziv pred glavno obravnavo dobil 7 dni pred glavno obravnavo, da so bili vsi dokazni predlogi zagovornika na glavni obravnavi za zaslišanje prič zavrnjeni, da je preiskavo vodila OZNA, zasliševalec pa je bil takratni major OZNE S.D., pri zaslišanju pa je bil obsojenec izpostavljen mučenju. Zagovornika tudi opisujeta vzdušje, v katerem je potekalo sojenje in ocenjujeta, da so bile pravice obrambe v tem kazenskem postopku hudo prekršene, da je šlo za izrazito nepošteno sojenje, ne le v nasprotju z načeli, priznanimi od civiliziranih narodov, pač pa tudi v nasprotju s predpisi, ki so se uporabljali v času sojenja v naši državi. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega F.Ž. oprosti obtožbe glede vseh treh kaznivih dejanj.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevi, ki jo je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da okrožno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za obnovo obsojenega K.Ž., ni pritegnilo. Nadalje ugotavlja, da obsojenec v postopku ni imel zagovornika, protispisna in hkrati opozarja, da je bil njegov zagovornik v postopku celo precej aktiven. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da zahteva za varstvo zato ne more biti uspešna. V zvezi z zahtevo v korist obsojenega F.Ž. ugotavlja, da ni povsem jasno, katere kršitve obramba uveljavlja: pri prvem dejanju bi morda šlo za kršitev materialnega prava, češ da dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, ni kaznivo dejanje; pri drugem kaznivem dejanju obramba uveljavlja, da ga obsojenec ni mogel storiti, ker je bil v času, ko naj bi bilo storjeno, v priporu; medtem ko naj bi pri tretjem kaznivem dejanju prav tako ne bilo podano kaznivo dejanje, ker so manjkali nekateri bistveni elementi tega dejanja. Glede kršitev določb kazenskega postopka vrhovni državni tožilec meni, da niso izkazane in relevantne, zgolj trditev obsojenca pa ni dovolj.

Zaključuje, da zahteva, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje pod točkama V/2) in V/3) prvostopne izpodbijane sodbe, napada dejansko stanje in zato ne more biti uspešna, glede kaznivega dejanja pod točko V/1) pa ni utemeljena, ne glede na to, da se zdi pravna kvalifikacija po 14. točki 3. člena ZKLD nekoliko prenapeta, vendar gre v vsakem primeru za dejanje, ki je bilo v času storitve kaznivo dejanje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

A. Obrazložitev oprostilnega dela sodbe

Izpodbijana sodba obsojenemu K.Ž. pod točko I/a), b), c), č), d) in e) očita, da je jeseni leta 1945 organiziral pobeg obsojenega veleizdajalca in vojnega zločinca ing. W.A. ml. s prisilnega dela v K. ter pobeg še neke druge osebe iz K. čez mejo v Avstrijo. Pod navedenimi točkami opisano ravnanje obsojenca je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Sodišče bi moralo glede tega dejanja uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve, to je ZKLD iz leta 1945, ki je kaznivo dejanje pomoči (podpiranja) oboroženim tolpam ali podobnim organizacijam ali njenim aktivnim članom določal kot kaznivo dejanje v 11. členu. Kaznivo dejanje po 11. členu ZKLD/45 je storil tisti storilec, ki je nudil pomoč združbam, organiziranim za delovanje zoper ljudstvo in državo (2. člen ZKLD) ali je nudil pomoč aktivnim posameznikom takih združb. Iz opisa dejanja, ki se očita obsojenemu K.Ž., je razvidno, da naj bi organiziral pobeg osebe, obsojene zaradi kaznivih dejanj po 2. členu ZKLD, ni pa v tem opisu očitka, da bi šlo za pomoč oboroženim združbam ali njenim aktivnim članom. Dejanje, ki se očita obsojenemu Ž., torej nima znakov kaznivega dejanja po 11. členu ZKLD/45. Takšno ravnanje pa bi lahko predstavljalo kaznivo dejanje po paragrafu 142 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ), po katerem je storil kaznivo dejanje, kdor je pomagal pobegniti obsojencu. Vrhovno sodišče bi torej dejanje, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje pravno opredelili po 14. točki 3. člena ZKLD, lahko pravno opredelilo kot "podpomoč zaprtim zločincem" po paragrafu 142 KZKJ pod pogojem, da bi bilo v celoti in nedvomno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Ugotavljanje dejanskega stanja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo kot tudi pritožbena presoja Vrhovnega sodišča LRS se opirata predvsem na ugotovitve preiskave, ki jo je vodila UDBA. Preiskava, faza obtoževanja kot tudi sojenje je potekalo iz izhodišča, da gre za sovražnike države, ki so delovali iz ideoloških nagibov. Zaradi tega tudi ni mogoče mehanično zgolj pravno drugače opredeliti na tak način ugotovljeno ravnanje obsojenca, ki naj bi bilo storjeno iz povsem drugačnih, zoper državo uperjenih motivov in naj bi bilo tudi storjeno v drugačnem obsegu, kar vse je odločilno tako za ugotovitev obstoja drugega kaznivega dejanja, njegovega obsega oziroma teže in nenazadnje tudi ustrezne kazenske sankcije.

Izpodbijana sodba obsojenemu K.Ž. očita, da je dne 1.11.1945 sodeloval z Ž.F. pri prevozu K., katerega je peljal z avtomobilom na mejo do kmeta Š., s katerim je imel Ž.F. zvezo v spravljanju ljudi čez mejo ter tako podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastvi in s tem storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Dejanje, ki se očita obsojencu, je bilo storjeno v času, ko je veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je stopil v veljavo 1.9.1945 (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 66 z dne 1.9.1945) in ne spremenjeni Zakon zoper ljudstvo in državo, ki je stopil v veljavo 23.7.1946 (Uradni list DFJ, št. 59/46 z dne 23.7.1946). Tako imenovana pomoč oboroženim tolpam ali podobnim organizacijam in njenim aktivnim članom je bila v prvem zakonu inkriminirana v posebnem, 11. členu zakona, ki se je glasil: kdor na kakršenkoli način podpira oborožene tolpe ali podobne organizacije, ali daje njenim aktivnim članom zatočišče, jim pošilja, skriva ali prevaža orožje, hrano, material, denar in drugo, služi za vzdrževanje zveze in jim dela kake druge usluge, ali če ovira oblastva pri njih odkrivanju ali ulovitvi, se kaznuje na odvzem prostosti s prisilnim delom najmanj za 1 leto. Konstitutivni element tega kaznivega dejanja je bila kakršnakoli pomoč oboroženim tolpam ali podobnim organizacijam ali njenim aktivnim članom v zvezi s kaznivimi dejanji iz 2. člena ZKLD, torej če so navedeni storili ali bili organizirani za izvrševanje kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo in če se je tega tisti, ki je nudil pomoč, zavedal in prav takšnim združbam, organizacijam ali njenim aktivnim članom hotel nuditi pomoč. Opis dejanja v zvezi s prevozom K. dne 1.11.1945 ne predstavlja konkretizacije takšnega kaznivega dejanja oziroma takšne pomoči.

Obsojencu se ne očita kakršnokoli delovanje zoper ljudstvo in državo oziroma pomoč drugim, ki so storili ali nameravajo storiti takšna dejanja. V opisu dejanja je le navedeno, da je sodeloval s F.Ž. pri prevozu K., katerega naj bi Ž. preko kmeta Š. nameraval spraviti preko državne meje. Ilegalen prehod preko državne meje do leta 1951, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik, ni bilo kaznivo dejanje, zato tudi pomoč pri takšnem ravnanju ni mogla biti kazniva.

Prvostopna sodba tako niti v opisu dejanja v izreku niti v obrazložitvi ne zatrjuje, da bi šlo pri inkriminiranem ravnanju za pomoč osebam, povezanimi z dejanji po 2. členu ZKLD, medtem ko drugostopna sodba v zvezi s tem razloguje, da je pomoč osebam, ki ilegalno prehajajo mejo, že samo po sebi kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Takšno stališče glede na prej navedeno seveda ni sprejemljivo, kot že rečeno, zgolj ilegalni prehod preko državne meje v času, ko naj bi obsojenec storil dejanje, sploh ni predstavljal kaznivega dejanja.

Tudi za dejanje, ki ga izpodbijana prvostopna sodba obsojencu očita pod točko I/3, s katerim naj bi storil kaznivo dejanje po 11. členu ZKLD (iz leta 1946), velja, da bi sodišče moralo uporabiti zakon iz leta 1945, ki je izdajo tajnih podatkov inkriminiral v 12. členu ZKLD, kot sledi: kdor daje, krade ali zbira gospodarske podatke, ki po svoji vsebini ne predstavljajo posebno varovane državne tajnosti, toda se po izrecni zakonski prepovedi ali po naredbah vodilnih gospodarskih organov ne objavljajo, z namenom izročitve tujim državam, sovražnim ali fašističnim organizacijam ali nepoklicanim osebam, proti nagradi ali brez nagrade, se kaznuje z odvzemom prostosti od 3 mesecev do 3 let. Takšno kaznivo dejanje naj bi obsojenec storil, ker je ob priliki svojega obiska pri W. v K. (konec oktobra 1945) dal temu podatke o stanju tovarne, o produktivnosti ter o količini surovin, ki so na razpolago, torej izročil nepoklicanim osebam gospodarske podatke, ki ne pomenijo posebno varovane tajnosti, ki pa se po nalogu vodilnih gospodarskih organov ne objavljajo. Ne iz opisa inkriminiranega ravnanja obsojenca ne iz razlogov prvo in drugostopne sodbe, pa tudi ne iz podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, da bi obsojenec v pogovoru z W. le-temu sploh posredoval konkretne podatke o stanju tovarne, produktivnosti, količini surovin, prav tako pa se ne v sodbah niti v spisu ne zatrjuje ali ugotavlja, ali je bila izdana naredba vodilnih gospodarskih organov, ki bi prepovedovala dajanje takih podatkov, kdo in kdaj jo je izdal in kakšna je bila njena vsebina; šele to bi namreč omogočilo presojo, ali je bilo obsojenčevo ravnanje v nasprotju s takšno naredbo oziroma, ali lahko predstavlja kaznivo dejanje po 12. členu ZKLD.

Obsojeni F.Ž. naj bi kaznivi dejanji, opisani pod točkama V/1) in 2) izreka izpodbijane prvostopne sodbe, storil, ker je vedel, da je F.Ž. spravil ing. A.W. ml., ki je bil obsojen zaradi kaznivih dejanj po ZKLD, s prisilnega dela v K. čez mejo v Avstrijo in da F.Ž.

protizakonito prehaja jugoslovansko-avstrijsko mejo ter pri tem spravlja ljudi v Avstrijo preko soobtoženega kmeta Š.. F.Ž. naj bi torej vedel za izvršitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov in s tem storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD/45. Takšno dejanje je storil tisti, ki je vedel za pripravljanje ali za izvršitev katerega izmed zločinov, označenih v 2. členu, pa o tem ni obvestil oblasti. Iz opisa ravnanja, ki se očita obsojenemu Ž.-ju, ne izhaja, da bi bila pomoč pri pobegu ing. A.W. ml., ki je bil sicer obsojen zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, prav tako dejanje zoper ljudstvo in državo. Iz opisa dejanja je razvidno le, da naj bi F.Ž. storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ker ni obvestil državnih organov, da je F.Ž. spravil obsojenega A.W. ml. iz države, da F.Ž. ilegalno prehaja jugoslovansko-avstrijsko mejo in pri tem spravlja ljudi v Avstrijo potom soobtoženega kmeta Š. Kot že prej navedeno do leta 1951 ilegalni prehod preko državne meje ni predstavljal kaznivega dejanja, še toliko manj je lahko kaznivo dejanje predstavljalo, če obsojenec o ilegalnem prehodu ni obvestil državnih organov.

Pri dejanju, opisanem pod točko V/2, se obsojenemu Ž.-ju očita, da je služil za vzdrževanje zveze osebam, ki so pobegnile pred oblastmi, ker je R.K., ki je ilegalno prehajal državno mejo, posredoval sporočilo za A.W. ml. in ker je raznašal pošto pobeglega H. in W. Dejanje po 11. členu ZKLD/45 naj bi torej storil z vzdrževanjem zveze oboroženim tolpam ali podobnim organizacijam ali njenim aktivnim članom. Prav slednjega očitka - vzdrževanje zveze oboroženim tolpam, podobnim organizacijam ali njenim aktivnim članom - pa navedeni opis ne vsebuje.

Navedeni razlogi so narekovali v skladu z določili 1. odstavka 426. člena ZKP spremembo izpodbijane sodbe in izrek oprostilne sodbe po prvi točki 358. člena ZKP za navedena dejanja. Izrek o stroških postopka, ki se je končal z oprostilno sodbo, temelji na določbah 1. odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.

B. Obrazložitev razveljavljenega dela sodbe

Obsojeni F.Ž. naj bi storil kaznivo dejanje tatvine, opisano pod točko V/3) izreka izpodbijane sodbe, s tem, da je vzel v taborišču T. vojaški radijski sprejemni aparat in ga preko nekega šoferja spravil v C. Iz navedenega opisa ne izhaja, da je šlo pri ravnanju obsojenca za odvzem tuje stvari oziroma komu je bil radijski aparat vzet in čigava last je bil. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb ter podatkov spisa pa je razvidno, da je radio aparat prinesel s seboj pripornik V., ki je potem prosil obsojenega Ž., naj spravi aparat iz taborišča. Tako je jasno razvidno, da obsojeni Ž. z opisanim ravnanjem ni storil kaznivega dejanja tatvine, saj je prejel radio aparat od posestnika, če ne že od lastnika. Največ, kar bi bilo moč očitati Ž.-ju, bi bilo kaznivo dejanje prikrivanja pod pogojem, da je kaznivo dejanje tatvine radio aparata storil V. (kar pa ni bilo ugotovljeno) in da je Ž. za to vedel. Iz navedenega razloga je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katere se opira izpodbijana sodba glede tega dejanja, to je, da je obsojenec Ž. vzel tujo premično stvar z namero, da sebi oziroma drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Tak dvom je v skladu z določbo 427. člena ZKP narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe glede tega dejanja.