VSRS Sodba I Ips 37/2002

Zahteva zagovornika obs. P.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obs. P.Č. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ter povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

S sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 2.7.2001, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.9.2001, je bil obs. P.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1.

odstavku 169. člena KZ in obsojen na denarno kazen v znesku 36.800,00 tolarjev ter na povrnitev stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik obs. P.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločanje.

Pooblaščenec zasebnega tožilca J.U., odvetnik P.O., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. P.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju subjektivnega stanu kaznivega dejanja prezrlo določilo 3. odstavka 169. člena KZ in da ni ugotovilo zaničevalnega namena, je v nasprotju z razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča in tudi z razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da je obsojenec ravnal z namenom zaničevanja, čeprav za obstoj kaznivega dejanja zaničevalni namen niti ni bil potreben, saj obsojenec zasebnega tožilca ni razžalil v okoliščinah, naštetih v 3. odstavku 169. člena KZ, kar je jasno razvidno tudi iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča, v katerih je med drugim navedeno, da je mogoče določbo 3. odstavka 169.

člena KZ uporabiti le v primeru, kadar se že iz samega izražanja in poteka dogodkov vidi, da gre za obrambo pravice, tudi premoženjske, ne pa za ravnanje obsojenca, ki je bilo žaljivo in ni bilo v nikakršni povezavi z dogajanjem na naroku za določitev meje. Ni torej podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. P.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.