VSRS Sodba I Ips 184/97

Zahteva obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.2.1948 obsojenega F.Z. pod točko A/II spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 7. točki 3. člena in po 9. členu ZKLD ter mu nato izreklo 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic iz a - d točke 37. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 106/48, z dne 13.12.1947; v nadaljevanju KZ/47) za dobo 3 let in izgon iz prebivališča za dobo dveh let. Po 65. členu KZ/47 je obsojencu kazen odvzema prostosti s prisilnim delom vštelo čas, prebit v priporu od 31.10.1947 dalje. Obsojenemu F.Z. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, nastale v zvezi z obsodilnim delom sodbe. Pod točko B/1 pa je obsojenega F.Z. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD in odločilo, da stroške tega dela kazenskega postopanja trpi državna blagajna. Zoper sodbo se obsojeni F.Z. ni njegov zagovornik nista pritožila in je tako postala pravnomočna.

Z odločbo Prezidija Ljudske skupščine LRS z dne 22.9.1951 je bil obsojeni F.Z. na prošnjo svoje matere A.Z. na podlagi 2. člena Zakona o amnestiji in pomilostitvi z dne 20.12.1947 deloma pomiloščen, tako da mu je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 9 let. Z ukazom Zveznega izvršnega sveta FLRJ z dne 28.11.1953 je bilo obsojenemu F.Z. odpuščeno nadaljnje izvrševanje kazni, tako da je bil s prestajanja kazni odpuščen dne 29.11.1953.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni F.Z. dne 4.11.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je nato dopolnil še z vlogo z dne 25.11.1996. V zahtevi uveljavlja razloga iz 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 3. odstavka iste zakonske določbe (verjetno mišljeno 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da napadeno pravnomočno sodbo razveljavi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojeni F.Z. ni bil prikrajšan za pravico do pritožbe, saj so pritožbe nekateri soobsojenci vložili, vsi pa so bili deležni obveznega pravnega pouka. Sodba je obrazložena, kolikor pa se obsojenec sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, poudarja vrhovni državni tožilec, pa je v tem postopku ni mogoče obravnavati, kar sledi tudi iz dejstva, da je sodišče zoper soobsojence, ki so zahtevali obnovo postopka, le-to dovolilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni F.Z. v zahtevi navaja, da zoper sodbo sodišča prve stopnje ni imel pravice do pritožbe in da so mu bile zato kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki gredo vsakemu obdolžencu v kazenskem postopku. Poudarja, da pouk o pravici do pritožbe v pisnem odpravku sodbe ni naveden. Svojo zahtevo obsojeni F.Z. utemeljuje tudi s trditvijo, da mu je sodišče "reklo", da je bolje, da se ne pritožuje, ker bo dobil več zapora in da ga bodo celo usmrtili, če bo problematičen v tej smeri.

V času, ko je bila izdana pravnomočna sodba, v tedanji Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, še ni bil sprejet zakon o kazenskem postopku. Ta je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ dne 6.11.1948, št. 97/48 (ZKP-48) in je začel veljati 30 dan po objavi, torej dne 6. 12.1948. V času sojenja v rednem postopku so sodišča kot pravna pravila še vedno uporabljala bivši jugoslovanski Zakonik o sodnem kazenskem postopanju iz leta 1929 (ZSKP). V 2. členu Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), je bilo določeno, da se pravni predpisi, ki so veljali pred 6. aprilom 1941 odpravljajo, kolikor nasprotujejo veljavnemu pravnemu redu. Ta odlok je bil potrjen z Zakonom o potrditvi in spremembah odloka ter sprejemom Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list SFRJ, št. 86/46), ki je v 3. členu predpisoval uporabo posameznih pravil, ki jih vsebujejo zakoni in drugi pravni predpisi, ki so veljali na dan 6. aprila 1941 in so sicer izgubili pravno moč. Na tej pravni podlagi so torej morala sodišča v kazenskem postopku, do uveljavitve ZKP-48, uporabljati tudi pravila ZSKP.

Po 1. odstavku 288. paragrafa ZSKP je predsednik senata sodbo razglasil tako, da je prebral njen dispozitivni del z uporabljenimi zakonitimi odločbami vred in glavne razloge sodbe. Po razglasitvi sodbe je imel po 2. odstavku istega paragrafa dolžnost vprašati stranke, ali so zadovoljne s sodbo, obtoženca pa poučiti, kakšna pravna sredstva more uporabiti zoper sodbo. V zapisniku o glavni obravnavi je moralo biti v skladu s 3. odstavkom 244. paragrafa ZSKP zabeleženo, ali so bile stranke pravilno poučene o pravnih sredstvih zoper sodbo, in izjave strank o sodbi, zlasti pa, ali so priglasile stranke pravno sredstvo zoper sodbo in kakšno. Med sestavinami sodbe, ki jih je ta morala obsegati po 292. in 293. paragrafu ZSKP, pravni pouk ni bil naveden.

Iz zapisnika o javni ustni obravnavi z dne 14.2.1948 je razvidno, da je predsednik senata ob razglasitvi sodbe prebral njen izrek, objavil razloge zanjo in podal pravni pouk. Zoper sodbo, katere pisni odpravek je bil vročen zagovornikom obsojencev, je zagovornik obsojenih F.S. in F.K., odvetnik dr. K.S., vložil pritožbi, ki pa ju je Vrhovno sodišče LRS s sodbo z dne 7.4.1948 zavrnilo. Obsojeni F.Z. je bil o pravici do pritožbe poučen v skladu z določbami ZSKP tako, da s posplošenimi navedbami, s katerimi po vsebini uveljavlja kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more omajati.

Z navedbo, da mu je sodnik dejal, da je bolje, da se ne pritožuje, ker bo sicer obsojen na daljšo zaporno kazen in da ga bodo celo usmrtili, če bo ustvarjal probleme v tej smeri, obsojeni F.Z.

zatrjuje nova dejstva, ki iz zapisnika o glavni obravnavi in tudi drugih podatkov v spisu, niso razvidna. Na ta način v tem obsegu uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojeni F.Z. tudi zatrjuje, da je sodba v celoti neobrazložena, da je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, ki da jih v bistvu niti ni. Izpostavlja, da so razlogi v sodbi skopi in da ne povedo ničesar o odločilnih dejstvih, potrebnih za izrek sodbe.

Tudi te navedbe zahteve so v tolikšni meri nekonkretizirane, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti, kajti vložnik zahteve niti ne pove, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodba sploh ne imela razlogov. Sodišče se je v pravnomočni sodbi oprlo na obsojenčev zagovor in zagovore ostalih obsojencev ter v zadostni meri obrazložilo svoje dejanske in pravne sklepe, tako da v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitno tista iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

Z nadaljnjimi trditvami v zahtevi, da je bilo "vse skupaj"

pridobljeno na nedovoljen način z ustrahovanji, brez slehernih dokazov, zgolj na podlagi izmišljenih pripovedi soobdolžencev, podanih zgolj v želji izogniti se policijskim torturam, ki so bile dobro znane za čas po vojni, ko je oblast preganjala vsakega drugače mislečega državljana, obsojeni F.Z. podaja drugačno dokazno presojo in navaja nova dejstva, ki se razlikujejo od tistih, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Navedbe v zahtevi obsojenega F.Z., da je sodba izrazito krivična in nepoštena, da je moral zaradi nje brez slehernih človeških pravic in po krivici preživeti v zaporu od 31.10.1947 do 29.11.1953, da ga je pečat zapora spremljal skozi vse življenje, da je bil deležen vseh ponižanj, da je bil tudi njegov izhodiščni položaj v življenju zato bistveno slabši, kot bi sicer bil, če ne bi bil obsojen, so po človeški plati popolnoma razumljive, vendar tudi niso take, da bi v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu, lahko spodnesle izpodbijano pravnomočno sodbo.

Nova dejstva, ki jih je v svoji zahtevi navedel obsojeni F.Z., bi v primeru, če bi s potrebno verjetnostjo izkazal njihov obstoj, utegnila biti podlaga za vložitev zahteve za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Nekateri obsojenci so namreč že zahtevali obnovo postopka in jo je sodišče dovolilo ter nato, kakor je razvidno iz sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 1.4.1997, na podlagi 293. člena ZKP zoper obsojene V.K., J.B., R.A., J.F. in F.K., ustavilo kazenski postopek zaradi očitanih jim kaznivih dejanj po ZKLD.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podana kršitvi zakona, na kateri se sklicuje obsojeni F.Z. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.