VSRS Sodba I Ips 279/96

Ob reševanju zahteve O.Š. in O.K., vdove oziroma hčere obs. J.Š., za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti razveljavi pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.1.1948, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 18.2.1948, in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje.

Obs. J.Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.1.1948 spoznan za krivega kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKLD in dveh kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD. Po 2.

odstavku 4. člena ZKLD v zvezi z Zakonom o vrstah kazni (ZVK) je bil obsojen na 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo 5 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 26.4.1947 od 6. ure dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 18.2.1948 pritožbo obsojenca zavrnilo. Iz fotokopije izpiska iz kazenske evidence, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije, je razvidno, da je bil obsojenec z odločbo Predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 14.6.1950 pomiloščen tako, da mu je bila kazen znižana na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter da je bil 26.4.1951 odpuščen po prestani kazni. Iz izpiska iz matične knjige umrlih z dne 11.9.1996 je razvidno, da je obs. J.Š. umrl dne 26.10.1981.

Pooblaščenci O.Š., žene obsojenca, ter O.K., hčere obsojenca, so dne 18.10.1996 vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navajajo, da uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, podrejeno pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), menil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanjih, kot so opisana v izreku pravnomočne sodbe, niso podana kazniva dejanja, katerih je bil obs. J.Š. spoznan za krivega, sicer ni mogoče pritrditi, pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 4. točki 3. člena ZKLD je veljal za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD tisti, kdor je ob času vojne organiziral ali vabil druge, naj vstopijo ali je sam vstopil v oborožene vojaške ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov, z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper svojo domovino, ali kdor je v ta namen prejel od sovražnika ali od druge tuje sile orožje, ali se je pokoraval njegovim odredbam. Iz izreka pravnomočne sodbe (tč.A/1) izhaja, da je obsojenec to kaznivo dejanje storil s tem, da je dne 3.1.1944 prostovoljno vstopil k domobrancem v posadni vod v S. in da je od 15.2.1944 dalje pripadal 40. domobranski četi v B. in nato pri Sv.A. nad M., kjer je ostal vse do kapitulacije Nemčije ter med tem časom hodil v oborožene akcije proti partizanom in v patrole zaradi zavarovanja delavcev nemškega podjetja T., ki je gradilo objekte za obrambo pred partizanskimi akcijami in izsekavalo slovenske gozdove. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da se je obsojenec zagovarjal, da je bil prisiljen k vstopu v domobranske formacije in da pri pohodih, katerih se je udeležil, nikoli ni prišlo do srečanja s partizani. Takega zagovora obsojenca, kot to izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, sicer sodišče ni štelo za neresničnega, saj je ocenilo, da zagovor obsojenca, da je bil prisiljen k vstopu k domobranskim formacijam, ni upošteven, ker bi se mogel prav tako odločiti za pristop k partizanom, kjer je bilo edino mesto za poštene rodoljubne Slovence. Iz določila 4. točke 3. člena ZKLD jasno izhaja, da je tako kaznivo dejanje lahko storil le tisti, kdor je prostovoljno vstopil v oborožene vojaške formacije z namenom podpiranja sovražnika, odločilno dejstvo, torej da je obsojenec prostovoljno pristopil k domobrancem, pa v pravnomočni sodbi ni zanesljivo ugotovljeno. Glede na okoliščino, ker se obsojenec ni priključil partizanom, ni mogoč zanesljiv sklep o tem, da se je prostovoljno - kot mu je očitano v izreku pravnomočne sodbe -

priključil domobrancem. Glede resničnosti tega odločilnega dejstva, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, je tako podan precejšen dvom. V novem sojenju bo torej treba to okoliščino razčistiti ter ugotoviti, ali je bil obsojenec prisiljen vstopiti v domobranske formacije.

Podan je tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v zvezi s kaznivima dejanjema, opisanima pod tč.A/2 in 3 izreka pravnomočne sodbe. Kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD je med drugim storil tisti, ki je storil vojno zločinstvo s tem, da je ob času vojne ali sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo, ter tisti, ki je ob enakih okoliščinah, torej ob času vojne ali sovražnikove okupacije, ukazal ali izvršil požig, uničevanje ali ropanje javne in zasebne imovine.

Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD (tč.A/2) storil s tem, da je marca 1944 pripadal skupini domobrancev, ki je v N.g. prijela aktivistko S.H., katero so nato domobranci mučili in kasneje v gozdu blizu Z. oropali in umorili, torej da je storil vojni zločin s tem, da je v času vojne deloval kot pomagač uboja in mučenja prebivalstva Jugoslavije.

Zagovoru obsojenca, da pri umoru ni bil navzoč in udeležen ter da ni pripadal tisti skupini domobrancev, ki je ta dejanja izvršila, je sodišče sicer verjelo, vendar pa je ugotovilo, da se obsojenec kljub temu ne more rešiti kazenske odgovornosti, v razlogih pravnomočne sodbe pa je v zvezi s tem navedlo, da ni važno pri takih kaznivih dejanjih ugotavljati individualne krivde zato, ker je bil zločinski načrt domobranskih formacij splošno znan. Spričo takega stališča, izraženega v razlogih pravnomočne sodbe, se izkaže, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za obsodbo obs. J.Š. za kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD, opisano pod tč. A/2 izreka pravnomočne sodbe. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da je bilo tudi v zvezi s kaznivimi dejanji po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo potrebno ugotavljati individualno krivdo storilca oziroma pomočnika pri storitvi takega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje pomoči k storitvi kaznivega dejanja pa je storil le tisti, ki je naklepoma pomagal storiti kaznivo dejanje, torej tisti, ki je bodisi psihično, bodisi fizično, naklepoma pomagal, da je dejansko že nastali naklep druge osebe privede do storitve kaznivega dejanja. Dvom o odločilnih okoliščinah, ki so bile ugotovljene v pravnomočni sodbi, je torej precejšen, saj ni ugotovljeno, da je obsojenec z dejanjem, opisanim pod tč. A/2, naklepoma nudil pomoč pri storitvi kaznivega dejanja na škodo H.S.

Enak dvom je podan tudi glede kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD, opisanega pod tč. A/3 izreka pravnomočne sodbe, storjenega s tem, da je obsojenec v začetku marca 1944 kot domobranec nasilno odvzel Z.A.-ju v Z. 2 muli in 1 konjski komat, torej v času vojne ropal zasebno imovino. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je obs. J.Š. zanikal, da bi storil to kaznivo dejanje in je predlagal zaslišanje priče J.Š., da bi le-ta pojasnil, kdo je navedene stvari vzel. Temu dokaznemu predlogu pa ni bilo ugodeno, pač pa odločitev o krivdi obsojenca temelji na izpovedbi priče A.Z., ne da bi bilo pri tem v razlogih sodbe pojasnjeno, kaj je v zvezi s tem omenjena priča izpovedala. Precejšen dvom o tem, da je obsojenec storil to kaznivo dejanje, je torej podan.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje.

Odgovoriti je treba tudi na tisti del zahteve za varstvo zakonitosti, v katerem se zatrjuje, da je popolnoma protizakonita navedba v razlogih sodbe, da niso bili podani pogoji za amnestijo obs. J.Š. Po določilu 2. odstavka 3. člena Zakonu o splošni amnestiji in pomilostitvi, objavljenega v Ur. listu DFJ, štev. 56/45 z dne 5. 8. 1945, so bile deležne splošne amnestije osebe, navedene v 1. in 2. točki 1. členu tega zakona, ki so se nahajale v odmetništvu pred narodno oblastjo, če so se v roku 1 meseca po objavi tega zakona stavile na razpolago narodnim oblastvom. Glede na ugotovitev v pravnomočni sodbi, da se je obsojenec po osvoboditvi skrival do aretacije, kar je navedeno tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso bili izpoljnjeni pogoji za amnestijo obsojenca.