VSRS Sodba I Ips 42/96

Zahtevi zagovornice obs. N.N. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Divizijskega vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 23.9.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča jugoslovanske armade z dne 23.10.1947, spremeni:

1/ v odločbi o krivdi tako, da se obs. N.N. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

a/ da je leta 1945 po osvoboditvi naše domovine preko kurirja vzdrževal zvezo s sovražniki naše domovine v Italiji, jim dostavljal podatke o gibanju in razvrstitvi enot JA v Sloveniji, o obnašanju organov oblasti do krajanov ter o splošni situaciji na terenu;

b/ da je kljub pozivu naših oblasti na predajo orožja prikril eno puško in pištolo z namenom, da mu bo to orožje služilo v boju zoper današnjo ureditev,

in da je storil z dejanjem, opisanim pod tč.a, kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem, opisanim pod tč.b, pa kaznivo dejanje prikrivanja orožja;

2/ v odločbi o kazni tako, da se obs. N.N. izrečena kazen zniža na 3 (tri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom.

V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe obremenjujejo proračun.

S sodbo Divizijskega vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 23. 9. 1947 je bil obs. N.N. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 7. in 10.

točki 3. člena ZKLD in kaznivega dejanja prikrivanja orožja. Na podlagi Zakona o vrstah kazni v zvezi s 4. členom ZKLD je bil obsojen na smrtno kazen, na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic in na zaplembo vsega premoženja. Vrhovno sodišče jugoslovanske armade je s sodbo z dne 23.10.1947 sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. N.N. izreklo kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, kazen izgube političnih in državljanskih pravic, razen roditeljske pravice, v trajanju 5 let ter kazen zaplembe premoženja. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec v preiskovalnem zaporu od 28.6.1947, iz izpiska iz kazenske evidence pa je razvidno, da je bila obsojencu prostostna kazen na podlagi pomilostitve znižana na 5 let ter da jo je prestal dne 28.6.1952.

Dne 16. 6. 1995 je zagovornik obsojenca F.Š., tedaj še odvetnik, sedaj notar, priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s spisi prejelo dne 20.2.1996. V zahtevi je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. N.N. na podlagi 1. in 3. točke 358.

člena ZKP oprosti obtožbe. Na podlagi pooblastila z dne 10.10.1995 je obrambo obsojenca prevzela odvetnica A.Č.-G. iz L.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica zatrjuje, da se je zoper obsojenca vodil vnaprej pripravljeni proces, da so obsojenca aretirali dne 29.6.1947 na njegovem domu, pri tem pa so sodelovali dezerterji, ki so sodelovali s KOS-om in tudi delavci KOS-a, pri tem pa so mu podtaknili pištolo, puška, ki so jo našli, pa za orožje sploh ni bila več uporabna. Razen tega navaja, da opis dejanja v sodbi vsebuje le splošne navedbe, ki ne ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja, konkretni očitki pa tudi niso konkretizirani.

Obsojenec se na glavni obravnavi niti ni mogel zagovarjati, prav tako pa se njegov zagovornik na glavni obravnavi sploh ni oglasil. Med preiskavo, v kateri je očitke zanikal, pa so ga na različne načine mučili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je vršil vohunstvo, to je kdor je podatke in listine, ki so po svoji vsebini pomenili posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izročil tuji državi ali kateri koli organizaciji, društvu ali kateri koli nepoklicani osebi, ali kdor je z namero, da jih tem izroči, take podatke kradel ali zbiral. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da naj bi obsojenec to kaznivo dejanje storil s tem, da je leta 1945 po osvoboditvi vzdrževal zvezo preko kurirjev s sovražniki Jugoslavije v Italiji, katerim je pošiljal podatke o premikih in razporedu vojaških enot v Sloveniji, o odnosu naših oblastnih organov do prebivalstva in o splošni situaciji na terenu. Potrebno je pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v takem dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD. Poročanje o odnosu oblastnih organov do prebivalstva in o splošni situaciji na terenu, pri čemer v izreku pravnomočne sodbe niti ni navedeno, kakšne podatke v zvezi s tem naj bi obsojenec posredoval, ne pomeni očitanega kaznivega dejanja, zlasti še, ker v izreku pravnomočne sodbe ni opisano, zakaj naj bi taki podatki po svoji vsebini pomenili posebno varovano državno tajnost. Sporočanje podatkov tuji državi, organizaciji, društvu ali drugi nepoklicani osebi, je sicer bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD, vendar le, če so taki podatki po svoji vsebini pomenili posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost. V opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe pa tak očitek obsojencu ni bil konkretiziran, saj ni navedeno, kakšni so bili sporočeni podatki o premikih in razporedu vojaških enot v Sloveniji, na podlagi česar bi bil mogoč zaključek, da je šlo za posebno varovano vojaško ali drugo državno skrivnost. V tem dejanju obsojenca torej niso podani znaki kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD, zaradi česar je vrhovno sodišče v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Obs. N.N. je bil tudi spoznan za krivega, da je " kljub pozivom oblasti, da se izroči orožje, prikril puško in pištolo z namenom, da mu bo to orožje služilo v boju zoper današnjo ureditev", pri čemer je bilo to dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje prikrivanja orožja. V zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo tako dejanje ni bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje, prav tako pa tako dejanje ni bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po določilih Kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije (KZ/1929), katerega pravna pravila so se lahko uporabljala po določilu 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur.list FLRJ, štev.86/46 z dne 25. 10. 1946). Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo tudi v tem delu spremenilo tako, da je obs. N.N. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje prikrivanja orožja.

Zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ko izpodbija pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, opisanega pod tč.9/a izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni utemeljena. Kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je organiziral oborožen upor ali je v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor je vstopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj, torej kaznivih dejanj, katerih cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V dejanju obs. N.N., opisanem v izreku pravnomočne sodbe, so podani vsi znaki tega kaznivega dejanja. Obs. N.N. je po sestanku in na predlog soobsojenega D.H., da pred intervencijo ustašev, četnikov in domobrancev zaradi strmoglavljenja oblasti v FLRJ, ustanovi organizacijo med civilisti, tako organizacijo ustanovil, katere člani so bili soobsojeni F.G., F.T., F.R., J.M. in J.T., katerih naloga je bila, da so sprejemali, oboroževali in pošiljali dezerterje v tujino. Ta organizacija je tudi delovala v skladu z dogovorom, saj je obs. N.N. že dne 21. junija 1947 skupini dezerterjev, ki jih je poslal soobsojeni D.H., izročil puško ter jim še obljubil orožje, od 22. junija 1947 do 25. junija 1947 pa se je skupina, ki jo je ustanovil obs. N.N., sestajala z dezerterji ter so člani te skupine razen hrane in cigaret izročili dezerterjem tudi orožje. Obs. N.N. je torej s člani skupine, ki jo je ustanovil, pomagal pri organiziranju oborožene tolpe, katere cilj je bil - kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe - izvrševati dejanja iz 2.

člena ZKLD. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ko izpodbija pravnomočno sodbo tudi glede kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, zavrnilo kot neutemeljeno.

S pravnomočno sodbo je bila obs. N.N. za vsa kazniva dejanja, opisana v njenem izreku, izrečena poleg kazni izgube političnih in posameznih državljanskih pravic za 5 let ter kazni zaplembe premoženja, kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, ki mu je bila s pomilostitvijo znižana na 5 let. Glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obs. N.N. oprostilo obtožbe kaznivih dejanj po 10. točki 3. člena ZKLD ter prikrivanja orožja, je bilo potrebno pravnomočno sodbo spremeniti tudi v odločbi o kazni, izrečeni obs. N.N. za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD. Vrhovno sodišče je v okviru v 1. odstavku 4. člena ZKLD predpisane kazenske sankcije kazen obs. N.N. znižalo na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, medtem ko v odločbo glede ostalih dveh kazni ni poseglo, ker sta bili kazni zaplembe premoženja in izgube političnih in državljanskih pravic, ki sta bili obs. N.N. izrečeni, kumulativno predpisani s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom.

Z ostalimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer, da se je zoper obsojenca vodil vnaprej pripravljeni proces, da so pri njegovi aretaciji sodelovali dezerterji, povezani s KOS-om, da mu je bilo orožje v stanovanju podtaknjeno, da najdena puška sploh ni bila uporabna ter da so ga v preiskavi mučili, pa zagovornica obsojenca izpodbija dejansko stanje, zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, pač pa so lahko take navedbe predmet zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Izrek o stroških kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.