VSRS Sodba IV Ips 104/96

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Sodnica za prekrške v Kopru je v novem postopku - po razveljavitvi prejšnje odločbe - z odločbo o prekršku z dne..., spoznala G.B. za odgovornega prekrška po 8. točki 1. odstavka 227. člena ZTVCP in mu izrekla 12.000,00 SIT denarne kazni. Z odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Republiški senat za prekrške zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika kaznovanega in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo organa druge stopnje je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je bila z izpodbijano odločbo v škodo kaznovanega kršena določba 2.

odstavka v zvezi s 4. odstavkom 79. člena Zakona o prekrških (ZP), ker bi moral biti kaznovani, oziroma njegov zagovornik, obveščen o kraju in času opravljanja posameznih procesnih dejanj. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi odločbo organa druge stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku o prekršku ima obdolženec po določbi 2. odstavka 79. člena ZP pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in da uporablja druga pravna sredstva. Po določbi 4. odstavka istega člena pa je zagovornik upravičen ukreniti v korist obdolženca vse, kar sme ukreniti sam obdolženec.

Res je sicer, da ZP te načelne določbe o pravici do obrambe ni razdelal v posameznih podvrstah postopka o prekršku in da tudi sicer pogoji, ki bi morali biti izpolnjeni za uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, v ZP niso tako natančno opredeljeni, kot je to storjeno v Zakonu o kazenskem postopku. Toda to, po mnenju vrhovnega sodišča, še ne pomeni, da iz posameznih določb ZP kot tudi iz vsebine oziroma duha celotnega zakona ne bi bilo razvidno, kakšne so pravice obdolženca in njegovega zagovornika, predvsem pa kakšne so v tej zvezi dolžnosti organa, ki vodi postopek o prekršku. O kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe je namreč moč govoriti le v primeru, ko organ, ki vodi postopek o prekršku, ravna v nasprotju s svojimi zakonskimi obveznostmi, ne pa tudi tedaj, ko obdolženec pravice do obrambe ne uresničuje iz nekih drugih razlogov, ki so na njegovi strani. To kar velja za obdolženca, pa velja tudi za njegovega zagovornika.

Postopek o prekršku mora biti hiter (že zaradi kratkih zastaralnih rokov). Zato ZP - za razliko od kazenskega postopka - ne določa, da bi organ, ki vodi postopek o prekršku, moral obdolženca (in njegovega zagovornika) vnaprej obveščati o vseh procesnih dejanjih, ki jih namerava opraviti. Obveznost vabljenja obdolženca in njegovega zagovornika je predpisana le za ustno obravnavo, kolikor je organ odločil, da jo opravi (154. člen ZP). Pri ostalih procesnih dejanjih, kot so zaslišanje prič, izvedencev ter oprava ogleda, pa je nvzočnost obdolženca in zagovornika odvisna od tega, ali sta takšno zahtevo izrecno vnaprej podala - v okviru svoje pravice iz 2. odstavka 79. člena ZP, da dajeta 'druge predloge' - ali če organ, ki vodi postopek, oceni, da je obdolženčeva navzočnost potrebna zaradi soočenja s pričo (116. člen) ali pri opravi ogleda (133. člen). Poleg splošne določbe 1. odstavka 87. člena ZP, ki daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku (ves čas postopka) pravico pregledovati spis in na podlagi tega dajati predloge za uresničevanje svojih pravic do obrambe, ZP glede izvedenskega dela še posebej določa obveznost organa, da po končanem izvedenskem delu, pri katerem obdolženec ni bil navzoč, obdolženca obvesti, da lahko pregleda zapisnik oziroma pisni izvid in mnenje izvedenca (3. odstavek 139. člena).

Iz spisa v tej zadevi je razvidno, da si je kaznovani G.B. vzel zagovornika za vložitev pritožbe zoper odločbo o prekršku, ki jo je organ prve stopnje izdal dne.... Tej pritožbi je organ druge stopnje s svojo odločbo z dne... ugodil, razveljavil odločbo o prekršku in zadevo vrnil organu prve stopnje v novo odločitev. V tej razveljavitveni odločbi je bilo organu prve stopnje naloženo, da zasliši kot priči dva polcista ter postavi izvedenca prometne stroke. Kaznovani in njegov zagovornik sta bila tako seznanjena o tem, kakšna procesna dejanja mora opraviti organ prve stopnje, vendar noben od njiju ni zahteval, da se ga o opravi teh dejanj vnaprej obvesti (zaradi morebitne udeležbe). Organ prve stopnje je po opravi teh procesnih dejanj in skladno s svojimi diskrecijskimi pooblastili ocenil, da ni potrebno ponovno zaslišanje kaznovanega oziroma njegovo soočenje z zaslišanimi pričama in da za boljšo razjasnitev stvari tudi ni potrebna oprava ustne obravnave (ki je v postopku o prekršku le izjema), ter je z novo odločbo kaznovanega ponovno spoznal za odgovornega prekrška. Organ druge stopnje pa je z izpodbijano odločbo ocenil, da odločba organa prve stopnje ni nezakonita, ker zagovornik kaznovanega ni zahteval, da bi bil prisoten pri zaslišanjih, zagovornika pa se obvezno vabi le na ustno obravnavo.

Z navedenim pravnim stališčem organa druge stopnje soglaša tudi vrhovno sodišče. Kot je bilo povedano, ZP (razen glede ustane obravnave) ne obvezuje organa, ki vodi postopek o prekršku, da bi moral vnaprej obveščati obdolženca in njegovega zagovornika o vseh procesnih dejanjih, ki jih namerava opraviti. Uresničevanje pravice do obrambe v postopku o prekršku pred organom prve stopnje je torej odvisno predvsem od lastne aktivnosti obdolženca in njegovega zagovornika, da vnaprej zahtevata takšno obveščanje. Zato ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev določbe 2.

odstavka (v zvezi s 4. odstavkom) 79. člena ZP. V tej zvezi vrhovno sodišče še pripominja, da tudi v primeru, če bi bila podana kršitev pravice do obrambe, bi lahko vrhovno sodišče ugodilo predlogu za razveljavitev izpodbijane odločbe le, če bi ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe - torej, če bi bila podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 2.

odstavka 186. člena ZP. Slednje kršitve pa vrhovni državni tožilec ni uveljavljal (niti po vsebini).

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče tožilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (220. člen ZP).