VSRS Sodba IV Ips 50/97

Zahtevi zagovornika kaznovanega I.Š. za sodno varstvo se ugodi tako, da se pravnomočna odločba Republiškega senata za prekrške v Ljubljani z dne..., v zvezi z odločbo o prekršku Sodnika za prekrške v Ljubljani z dne..., spremeni v pravni opredelitvi prekrška in v odločbi o kazni in se dejanje kaznovanega I.Š. pravno opredeli, da je kot zavezanec - posameznik storil prekršek po 3. točki 126. člena Zakona o dohodnini, v odločbi o kazni pa se mu izreče 50.000,00 (petdeset tisoč) SIT denarne kazni.

Sodnik za prekrške v Ljubljani je z odločbo o prekršku, navedeno v izreku te sodbe, spoznal I.Š. za odgovornega prekrška po 3. točki 126. člena Zakona o dohodnini in mu izrekel 100.000,00 SIT denarne kazni. Navedeni prekršek je kaznovani storil s tem, "da je pri napovedi za odmero dohodnine za leto 1993 izkazal neresnične podatke, ki so potrebni za odmero dohodnine s tem, da je v rubriko 31 kolona 10a vpisal znesek akontacij dohodnine v višini 177.575,00 SIT, resnična akontacija pa je bila v znesku 17.000,00 SIT". Z uvodoma navedeno odločbo je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno pritožbo kaznovanega in potrdil odločbo o prekršku organa prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo o prekršku je zagovornik kaznovanega I.Š. vložil dne... zahtevo za sodno varstvo. V zahtevi je uveljavil razloge iz 203. člena Zakona o prekrških (ZP) in predlagal, da naj vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, do odločitve o tej zahtevi pa zadrži izvršitev napadene odločbe. Hkrati je predlagal, da se kaznovanemu povrnejo stroški, ki jih je imel z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče je zahtevi zagovornika kaznovanega I.Š. ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo spremenilo v pravni opredelitvi dejanja in v odločbi o kazni. Takšno odločitev je sprejelo iz naslednjih razlogov:

Iz uvodnega dela 126. člena Zakona o dohodnini izhaja, da prekršek iz 3. točke tega člena (kot tudi druge prekrške po tej zakonski določbi) lahko storita dva povsem različna subjekta, to je zavezanec -

posameznik in zavezanec v zvezi z opravljanjem dejavnosti, katerima sta tudi predpisani različni kazni. Za presojo vprašanja statusa zavezanca pa je relevantno, kakšno napoved je zavezanec vložil - ali za odmero dohodnine ali za odmero davka iz dejavnosti (in torej za kakšno vrsto odmernega postopka je šlo), ni pa pomemebno, na kaj so se nanašali podatki v napovedi. Zato stori zavezanec, ki v napovedi za odmero dohodnine napačno navede podatke glede svojih dohodkov iz dejavnosti, kot je storil kaznovani, prekršek iz 3. točke 126. člena Zakona o dohodnini kot zavezanec - posameznik in ne kot zavezanec v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

V izpodbijani odločbi o prekršku organa prve stopnje ni niti pri opisu dejanja niti pri pravni opredelitvi prekrška izrecno navedeno, ali je kaznovani I.Š. prekšek iz 3. točke 126. člena Zakona o dohodnini storil kot zavezanec - posameznik ali kot zavezanec v zvezi z opravljanjem dejanvnosti. Iz obrazložitve odločbe organa prve in druge stopnje (utemeljitev odločbe o kazni) pa izhaja, da sta oba organa obravnavala kaznovanega kot zavezanca v zvezi z opravljanjem dejavnosti, čeprav je tako iz konkretiziranega opisa njegovega dejanja (v izreku odločbe organa prve stopnje), kot tudi iz podatkov spisa razvidno, da je kaznovani prekršek storil kot zavezanec -

posameznik. Podana je tedaj kršitev materialne določbe iz 4. točke 187. člena ZP, ki jo je (po vsebini) v zahtevi za sodno varstvo uveljavil zagovornik kaznovanega. Zato je vrhovno sodišče, skladno z opisom dejanja, za katerega je bil kaznovani spoznan za odgovornega, pravno opredelitev njegovega dejanja spremenilo tako, da je preciziralo, da je dejanje storil kot zavezanec - posameznik. Za storilčevo odgovornost za ta prekršek pa zadostuje že malomarnost, kot je pravilno navedeno v izpodbijani odločbi. Ali je kaznovani v napovedi za odmero dohodnine navedel napačen podatek o akontaciji dohodnine namerno ali zgolj zaradi pomote in ali gre za takšno pomoto, ki bi izključila tudi krivdno obliko njegove malomarnosti, pa je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za sodno varstvo.

Za prekršek po 3. točki 126. člena Zakona o dohodnini, ki ga stori zavezanec - posameznik, je predpisana denarna kazen najmanj 50.000,00 SIT; za isti prekršek, ki ga stori zavezanec v zvezi z opravljanjem dejavnosti pa najmanj 100.000,00 SIT. Zaradi spremenjene pravne opredelitve prekrška je vrhovno sodišče, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, navedenih v izpodbijani odločbi, spremenilo tudi izrečeno kazen tako, da je kaznovanemu izreklo denarno kazen na spodnji meji predpisane kazni. Tudi če je točna zagovornikova navedba, da naj bi kaznovani s svojim poštenim ravnanjem sam sebe spravil v postopek s tem, da je opozoril davčni organ na svojo napako, to po določbah ZP ni okoliščina, ki bi izključevala odgovornost za storjeni prekršek, temveč gre le za okoliščino, ki vpliva na odmero kazni (1. odstavek 30. člena ZP).

V zvezi z zagovornikovim predlogom za povrnitev stroškov vrhovno sodišče pripominja, da so po določbi 1. odstavka 175. člena ZP stroški postopka o prekršku izdatki, ki nastanejo v tem postopku od njegove uvedbe do konca in izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov pred uvedbo postopka. Ker se postopek konča s pravnomočnostjo odločbe o prekršku, stroški kaznovanega oziroma njegovega zagovornika, nastali v zvezi z zahtevo za sodno varstvo, niso stroški postopka o prekršku. Zato trpi te stroške kaznovani.

Po vsem povedanem je vrhovno sodišče skladno z določbo 3. odstavka 203. člena ZP odločilo kot je navedeno v izreku.