VSRS Sodba in sklep IV Ips 123/97

Zahteva zagovornika kaznovane pravne osebe T. za sodno varstvo glede prekrška po 13. členu Zakona o trgovini se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za sodno varstvo zagovornika obdolžene pravne osebe T. glede prekrškov po 17. členu Zakona o trgovini in 23. členu Zakona o standardizaciji in kaznovane oziroma obdolžene odgovorne osebe A.F. se zavrže kot nedovoljena.

Sodnica za prekrške v Ljubljani je z odločbo o prekršku z dne 19.7.1996 spoznala pravno osebo T. in odgovorno osebo A.F. za odgovorna prekrškov po 13. in 17. členu Zakona o trgovini in 23. členu Zakona o standardizaciji. Pravni osebi je določila za prvi in drugi prekršek po en milijon SIT denarne kazni, za tretji prekršek pa 250.000,00 SIT denarne kazni in ji nato izrekla enotno denarno kazen v znesku 2.250.000,00 SIT. Odgovorni osebi pa je določila za prvi in drugi prekršek po 75.000,00 SIT denarne kazni, za tretji prekršek pa 25.000,00 SIT denarne kazni in ji nato izrekla enotno denarno kazen v znesku 175.000,00 SIT. Z uvodoma navedeno odločbo je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika kaznovane pravne in odgovorne osebe glede prekrška po 13. členu Zakon o trgovini in v tem delu potrdil odločbo organa prve stopnje, glede ostalih dveh prekrškov pa je bila odločba razveljavljena in v tem delu vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločitev.

Zoper to odločbo, izdano na drugi stopnji - glede potrditvenega in glede razveljavitvenega dela - je vložil zagovornik pravne in odgovorne osebe dne 23.12.1997 zahtevo za sodno varstvo. V zahtevi, ki nima konkretnega predloga, uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. in 9. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških (ZP) ter kršitev "materialnega prava".

Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo, ki jo vložil zagovornik kaznovane oziroma obdolžene pravne osebe, deloma zavrnilo kot neutemeljeno, deloma pa zavrglo kot nedovoljeno, zahtevo, ki jo je vložil v korist kaznovane oziroma obdolžene odgovorne osebe pa je v celoti zavrglo kot nedovoljeno, iz naslednjih razlogov:

Zahtevo za sodno varstvo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo o prekršku, ob pogojih, določenih v 202. členu ZP. V obravnavanem primeru obstaja (v materialnem pomenu) pravnomočna odločba le glede prekrška po 13.

členu Zakona o trgovini, saj je bila glede prekrškov po 17. členu Zakona o trgovini in 23. členu Zakona o standardizaciji odločba organa prve stopnje razveljavljena. Torej glede teh dveh prekrškov obdolženi pravna in odgovorna oseba nista kaznovani osebi, ki bi imeli pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo (1. odstavek 200.

člena ZP). Zato je zahteva njunega zagovornika, vložena zoper razveljavitveni del odločbe organa druge stopnje, nedovoljena.

Po določbi 2. točke 202. člena ZP je odločbo, izdano na drugi stopnji, mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati, če je bila kaznovani odgovorni osebi izrečena denarna kazen nad 100.000,00 SIT. Kaznovanemu A.F. za prekršek po 13. členu Zakona o trgovini ni bila izrečena takšna denarna kazen. Določba 6. odstavka 204. člena ZP (beneficium cohaesionis), na katero se sklicuje zagovornik, pa ne pomeni samostojne podlage za vložitev zahteve za sodno varstvo temveč dolžnost vrhovnega sodišča da, če ugodi (dovoljeni) zahtevi za sodno varstvo, ravna po uradni dolžnost tudi v korist drugih kaznovanih oseb, glede katerih ni bila vložena zahteva. Torej je nedovoljena tudi zahteva za sodno varstvo, ki jo je glede prekrška po 13. členu Zakona o trgovini zagovornik vložil v korist kaznovane odgovorne osebe.

Zahteva za sodno varstvo vložena v korist kaznovane pravne osebe glede prekrška iz 13. člena Zakona o trgovini je sicer dovoljena, ni pa utemeljena. Bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8.

točke 1. odstavka 186. člena ZP zagovornik kaznovane pravne osebe utemeljuje s tem, da se je o prekršku odločalo po tistem, ko je bil predlog za uvedbo postopka o prekršku umaknjen. Ta trditev pa nima nobene podlage v spisu, saj predlagatelj postopka (tržni inšpektor) ni umaknil predloga za uvedbo postopka o prekršku, temveč je ustavil le postopek v upravni zadevi potem, ko je kaznovana pravna oseba izvršila obveznosti, ki so ji bile naložene s posebno odločbo, izdano v upravnem postopku. Torej gre za dve ločeni zadevi in za dva povsem različna postopka, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Tudi ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 9. točke 1.

odstavka 186. člena ZP, ki jo zagovornik vidi v tem, da izpodbijana odločba temelji na "neobstoječem dokazu", ker da delavka kaznovane pravne osebe (ki je podpisala zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 28.2.1996) ni "pooblaščenec" pravne osebe, če bi bila, pa bi morala biti obravnavana v "tem statusu namesto obdolžene osebe". Po mnenju vrhovnega sodišča zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni takšen dokaz, na katerega se po določbah ZP ne bi mogla opreti odločba o prekršku. V konkretnem primeru je ta zapisnik brez pripomb podpisala prodajalka, ki je delala v prodajalni obdolžene pravne osebe in je bila navzoča pri inšpekcijskem pregledu. Oseba, ki podpiše za pravno osebo takšen zapisnik, pa ni nujno tudi odgovorna oseba pravne osebe. Sicer pa izpodbijana odločba ne temelji samo na tem zapisniku, kot to neutemeljeno trdi zagovornik. Odločba o prekršku namreč temelji tudi na pravnomočni odločbi tržnega inšpektorja z dne 29.2.1996, s katero je bilo kaznovani pravni osebi začasno prepovedano opravljanje trgovinske dejavnosti zaradi ugotovljenih nepravilnosti, ki so predmet obravnavanega prekrška. Prav tako ni podana uveljavljena kršitev materialnega prava. V konkretnem primeru se je vodil postopek za tri povsem različne prekrške, zato z delno potrditvijo in delno razveljavitvijo prvostopne odločbe ni bil "zagrešen spregled instituta prekrška v nadaljevanju".

Po povedanem je vrhovno sodišče na podlagi določb 2. in 4. odstavka 204. člena ZP odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.