VSRS Sklep IV Ips 47/94

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala A.B. za odgovornega za prekršek po čl. 70/I točka 4 zakona o prometnem davku (Uradni list RS št. 4/92 in 9/92) in ga kaznovala s 15.000,00 SIT denarne kazni. Na pritožbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke, je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo odločbo organa prve stopnje spremenil tako, da je spoznal kaznovanega odgovornega kot zasebnika (zasebnega obrtnika) za prekršek po čl. 70/I točka 4 zakona o prometnem davku, kot je opisan v izreku prvostopenjske odločbe o prekršku in mu izrekel denarno kazen 30.000,00 SIT.

V zahtevi za sodno varstvo, v kateri je uveljavljal bistveno kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je zagovornik predlagal, naj se odločbi organov prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji je mogoče po določbi čl. 202 točka 2 zakona o prekrških izpodbijati le, če je bila kaznovanemu kot posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, izrečena denarna kazen nad 30.000,00 SIT. Ta ureditev velja za vse zahteve za sodno varstvo, vložene od 27.3.1993 dalje (Uradni list RS št. 13/93). Zato ne prihaja v poštev ureditev, ki je veljala ob storitvi prekrška ali ob uvedbi postopka zanj, kot to napačno meni zagovornik v svoji zahtevi. Ker je bila torej kaznovanemu izrečena denarna kazen 30.000,00 SIT, zahtevo za sodno varstvo pa bi bilo mogoče vložiti šele, če bi mu bila izrečena denarna kazen nad tem zneskom, je moral senat Vrhovnega sodišča RS po čl. 204/II zakona o prekrških zagovornikovo zahtevo zavrniti kot nedovoljeno.