VSRS Sodba I Ips 90/94

Zahteva zagovornika obsojenega za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Temeljno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo spoznala obt. za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ in v zvezi s 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije ter za dvoje kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS. Izreklo mu je enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornika obsojenega delno ugodilo ter prvo kaznivo pravno opredelilo kot kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 2. odstavku 166. člena KZ RS v zvezi s 24. členom in 2. odstavkom 4. člena KZ SFRJ ter obsojencu določilo kazen 1 leta in 3 mesecev zapora. Glede dveh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS pa je sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bil obsojeni s sodbo temeljnega sodišča, že spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine ter da je bila s sodbo višjega sodišča navedena sodba v odločbah o krivdi glede navedenih dveh kaznivih dejanj potrjena, razveljavljena pa odločba o kazni, zato je obsojencu za dve kaznivi dejanji tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS določilo kazen 2 mesecev in 3 mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen 1 leta in 7 mesecev zapora.

Zagovornik obsojenega je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe navedeno v uvodu te odločbe. Zahtevo je vložil iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek in ponovno sojenje. Zagovornik meni, da gre za sodno zmoto, ker sodišče stoji na stališču, da se ničesar ne spremeni, če glavni storilec ni tista oseba, ki je bila pod imenom I.Č. spoznana za krivega v Avstriji in pred tukajšnjim sodiščem, ker da je dovolj dokazov za krivdorek ostalih soobtožencev, če se je glavni storilec pred njimi izdajal za I.Č.. V spisu po mnenju zagovornika nikjer ni izkazano, da bi se I.Č. samo izdajal pod takšnim imenom, dejansko pa je to R.M. Za krivdorek ne more biti podlaga priznanje kakršnekoli udeležbe pomoči ali sostorilstva z osebo, ki zanesljivo ni storilec kaznivega dejanja, to je I.Č.. Če je ugotovljeno, da I.Č. ni storilec kaznivega dejanja, so pa na razpolago podatki, da se lahko ugotovi, kdo je pravi storilec, je bila dolžnost sodišča izvesti zakonit postopek, odkriti pravega storilca osnovnih kaznivih dejanj in nato šele opredeliti, ali so in kakšno vlogo imeli konkretno obsojeni N.Č. pri kaznivem dejanju, ki ga je storil R. M. in ne I.Č..

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega N.Č. je že v ponovljenem postopku po razveljavitvi prejšnje sodbe sodišča prve stopnje uveljavljal, da ime I. Č. ni pravo in da je to v resnici R. M., ki je sicer res svak N.Č.. Sodišče prve stopnje je tako v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe po ponovljenem postopku ime sporne osebe navedlo kot "moški, ki se je izdajal za I.Č.". Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da okoliščina, da ni mogoče ugotoviti pravega imena osebe, ki se izdaja za I.Č., na dokazno vrednost dokazov, na podlagi katerih je spoznalo sodišče prve stopnje za krive obsojenega M.N. in N.Č., ne vpliva. Potrebno je pritrditi pravnemu stališču sodišča druge stopnje, da se kazenski postopek vodi samo zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja, vendar to ne pomeni, da je treba v vsakem primeru ugotoviti tudi pravo ime osebe, zoper katero se vodi kazenski postopek (obrazložitev na 5 strani sodbe sodišča druge stopnje). V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje glede obsojenega N. Č. torej ni nikakršne kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitev kazenskega zakona. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega N. Č. kot neutemeljeno zavrnilo.