VSRS Sklep IV Ips 42/94

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekršek po čl. 79/I točka 1 v zvezi s čl. 81 zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84-29/86 in Uradni list RS, št. 26/90) in ga kaznovala z 8.000,00 SIT denarne kazni. Pritožbi kaznovanega je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo delno ugodil in odločbo prve stopnje v odločitvi o kazni spremenil tako, da je kaznovanemu izrečeno denarno kazen znižal na 6.000,00 SIT, sicer pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdil odločbo sodnika za prekrške prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo je kaznovani uveljavljal, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in smiselno predlagal, naj se postopek o prekršku ustavi.

Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je mogoče po določbi čl. 202 točka 2 zakona o prekrških izpodbijati le, če je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen nad 15.000,00 SIT. Ker je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen 6.000,00 SIT, kar je nižja denarna kazen, kot je znesek nad 15.000,00 SIT denarne kazni, pri katerem bi kaznovani šele lahko vložil zahtevo za sodno varstvo, je moral senat Vrhovnega sodišča RS po čl. 204/II zakona o prekrških njegovo zahtevo zavreči kot nedovoljeno.