VSRS Sodba IV Ips 33/94

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal M.V. za odgovornega za prekršek po čl. 226/I tč. 28 ZTVCP in ga kaznoval z denarno kaznijo 3.000 tolarjev. Po čl. 39 zakona o prekrških pa mu je izrekel tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 meseca.

Republiški senat za prekrške je z odločbo ugodil pritožbi postaje prometne policije in je prvostopno odločbo spremenil tako, da je M.V. izrekel varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 6 mesecev.

Zagovornik v zahtevi za sodno varstvo uveljavlja, da sta bili z napadeno odločbo glede izreka varstvenega ukrepa prekršeni določili 39. člena in člena 186/I tč. 9 Zakona o prekrških. Predlaga, da se napadena odločba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi izvajanju zagovornika, da je bil kaznovanemu izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije na podlagi okoliščin, ki v postopku ne bi bile ugotovljene. Že iz izreka odločbe sodnika za prekrške izhaja, da je kaznovani, ko je bil pod vplivom alkohola, vozil z osebnim avtomobilom po P. cesti v I.B., ne pa po parkirnem prostoru, saj je bil tam le ustavljen in kontroliran. Iz razlogov odločb prve in druge stopnje pa tudi izhaja, da je imel v krvi v času odvzema 2,45 g/kg alkohola. Razlogi za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, ki jih zahteva določilo člena 39 Zakona o prekrških, so bili torej ugotovljeni.

V obravnavanem primeru torej niso podani razlogi iz člena 203 Zakona o prekrških, zaradi česar je vrhovno sodišče zahtevo za sodno varstvo v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena Zakona o prekrških zavrnilo kot neutemeljeno.