VSRS Sodba IV Ips 1/94

Zahteva zagovornika kaznovanega B.C. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba o prekršku Carinarnice. S tema odločbama je bil kaznovani A.B. spoznan za odgovornega prekrška 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 380.b člena carinskega zakona, kaznovani B.C. pa za odgovornega za prekršek kot pomagač pri storitvi prekrškov A.B. ob uporabi 16. člena zakona o prekrških s katerimi se kršijo zvezni predpisi. B.C. je bila izrečena denarna kazen, poleg tega pa še varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je bil prekršek storjen in varstveni ukrep odvzema prevoznega sredstva - osebnega avtomobila, registriranega na ime B.C.

Zagovornik kaznovanega B. C. je vložil zahtevo za sodno varstvo in še dopolnitev te zahteve. V zahtevi je uveljavil, da je bilo osebno vozilo, ki je bilo odvzeto kaznovanemu B.C., last njegovega brata, zato mu ne bi smelo biti odvzeto, saj brat ni bil vpleten v prepovedan posel. Carinski zakon v 2. odstavku 386. člena predvideva neobvezen odvzem vozila, ki služi nezakonitemu poslu, zato zagovornik ocenjuje, da je stopnja družbene nevarnosti tista, ki odreja upravičenost tako strogega varnostnega ukrepa, v obravnavanem primeru pa 3 puške in 750 nabojev nimajo takšne stopnje družbene nevarnosti, ki bo to opravičevale. V tej zvezi zagovornik opozarja, da je šlo za prekršek, ki je bil storjen 14.5.1991 tako, da je ukrep celo nezakonit v konkurenci boja zvezne in republiške oblasti.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Odvzem prevoznega sredstva po 2. odstavku 386. člena carinskega zakona je res fakultativen, v primeru, ko je v postopku o prekršku ta ukrep uporabljen, pa ne moremo več govoriti o nezakoniti uporabi tega pooblastila temveč le o primernosti takšnega ukrepa. V postopku za sodno varstvo vrhovno sodišče ne more presojati primernosti uporabe 2. odstavka 386. člena, temveč le vprašanje zakonitosti izreka takšnega ukrepa. Nedvomno navedeno zakonsko določilo, ki daje v postopku o prekršku pooblastilo za odvzem prevoznega sredstva, ni bilo kršeno.

Prav tako ni utemeljena primerjava, ki jo zagovornik v zahtevi postavlja med ravnanjem kaznovanega in Države Republike Slovenije, ki naj bi prav tako uvažala orožje, saj ti zadevi nista povezani, poleg tega pa se v vsakem takšnem primeru lahko zastavi le vprašanje protipravnosti, ki pa glede kaznovanega v zvezi s tihotapljenjem orožja nedvomno obstaja.