VSRS Sklep I Ips 7/94

Zahteva obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS. Sodišče mu je izreklo zaporno kazen, hkrati pa je preklicalo pravnomočno pogojno obsodbo, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ določena kazen zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen zapora.

Obsojeni je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni, v kateri uveljavlja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede poškodb oškodovancev, načina streljanja ter uporabljalo v sodbi izraze, ki nimajo nič skupnega z realnostjo in so zgolj zlonamerni, prikažejo pa ga v luči krvoločnega terorista, kar je odločilno vplivalo na višino kazni. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravilno ugotovi dejansko stanje in izreče temu primerno nižjo kazen, saj malo alkohola in objestnosti mladega človeka še ne pomeni ogrožanja človeških življenj, še posebno ne v tem primeru.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Vrhovno sodišče v postopku za izredno omilitev kazni ne more posegati v ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa kot podlaga za takšno omilitev kazni ne more služiti ocena izrazov, ki jih je sodišče uporabilo v obrazložitvi sodbe. Opravičevanje kaznivega dejanja z vinjenostjo in objestnostjo, kot v zahtevi uveljavlja obsojenec, pa ne more predstavljati nove olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala izredno omilitev kazni.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni zakonitih pogojev za izredno omilitev kazni, zato je obsojenčevo zahtevo zavrnilo.