VSRS Sodba IV Ips 42/93

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba carinarnice, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekršek po 1. točki 1.odstavka 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 380b člena Carinskega zakona ter kaznovan z denarno kaznijo. Po 1. odstavku 383. člena carinskega zakona v zvezi s 37. členom zakona o prekrških mu je bil izrečen varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je bil storjen prekršek.

Kaznovani je državljan Republike Hrvaške, stanujoč v Republiki Hrvaški. Njegov zagovornik, odvetnik iz Republike Hrvaške, je vložil zoper zgoraj navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške zahtevo za sodno varstvo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da vrhovno sodišče kaznovanega oprosti krivde in kazni ter vrne odvzeto blago. Podrejeno je predlagal, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno obravnavo in odločanje.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik kaznovanega ocenjuje, da je prišlo do kršitve carinskega zakona, ker zoper kaznovanega, ki je hrvaški državljan, ni možno uvesti takšnega postopka, ker mu kot tujcu ni treba prijavljati blaga carinskim organom Slovenije, temveč to stori v svoji matični državi. Sam postopek naj bi po mnenju zagovornika predstavljal direktno mednarodno kršitev, bil bi naj v nasprotju z bilateralnim sporazumom med Hrvaško in Slovenijo ter tudi v nasprotju z mednarodnimi sporazumi, kot tudi z določbami GATA. Takšno pravno naziranje zagovornika je zmotno, ker določbe carinskega zakona, ki velja v Republiki Sloveniji, veljajo za vse, ki prestopajo državno mejo Republike Slovenije, tako za državljane Republike Slovenije kot tudi za tujce. Zagovornik v svoji zahtevi ne pojasnjuje, kateri medsebojni sporazum med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo naj bi takšno ureditev izključeval, lahko pa ugotovimo, da takšnega medsebojnega sporazuma navedeni državi nista podpisali. Prav tako ni nobenega mednarodnega sporazuma, ki bi Republiki Sloveniji odvzemal suverenost nad lastnim ozemljem in s tem povezano carinsko kontrolo na svojih mejah.

Vrhovno sodišče je ocenjevalo le tiste kršitve, ki jih je zagovornik uveljavljal, ne pa tudi tiste kršitve, katere omenja kot del pritožbenih navedb. Ob tem pa lahko ugotovimo, da v obravnavani zadevi tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka, medtem ko se vprašanja dejanskega stanja v postopku za sodno varstvo glede na določbe zakona o prekrških ne morejo reševati.

Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da niso podani razlogi iz 203. člena zakona o prekrških, zato je zahtevo za sodno varstvo v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena tega zakona zavrnilo.