VSRS Sodba IV Ips 38/93

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani je bila potrjena odločba Carinarnice, katero je bil kaznovani zaradi prekrška iz 2. točke 1. odstavka 126. člena zakona o zunanje-trgovinskem poslovanju kaznovan z denarno kaznijo 3.000 SIT, hkrati pa mu je bil izrečen varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je bil storjen prekršek.

Zagovornik kaznovanega je dne 6.8.1993 vložil zahtevo za sodno varstvo in sicer zaradi pomanjkljivo in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe predpisov, predlaga pa, da se odločba organa druge stopnje kot neutemeljena v celoti razveljavi. Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

V 202. členu zakona o prekrških je določeno, kdaj se lahko vloži zahteva za sodno varstvo zoper odločbo, izdano na drugi stopnji. Po 2. točki tega člena je to izredno pravno sredstvo možno vložiti tedaj, če je izrečena za prekršek posamezniku denarna kazen nad 15.000 SIT, po 1. točki tega člena pa je vložitev zahteve za sodno varstvo možna le ob izreku varstvenega ukrepa prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti ali poklica ali prepovedi vožnje motornega vozila. Kaznovanemu ni bila izrečena niti denarna kazen v omenjeni višini, niti mu ni bil izrečen varstveni ukrep, ki je predviden kot podlaga za vložitev zahteve za sodno varstvo, tako da zagovornik ni imel pravne podlage za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahteva po zakonu ni bila dovoljena, zato jo je v skladu z 2. odstavkom 204. člena zakona o prekrških zavrglo.