VSRS Sodba I Up 732/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 15.10.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka v izreku pod točko 1 združila v en postopek upravne stvari vseh štirih tožnikov. V izreku pod točko 2 pa je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala prošenj za azil navedenih tožnikov, saj bodo imenovani predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da tožniki v tožbi ne izpodbijajo zaključka tožene stranke, da so prišli v Slovenijo iz Madžarske, v tožbi le trdijo, da niso nikoli na Madžarskem zaprosili za azil. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka postopala po 10.1. členu Dublinske uredbe, Republika Madžarska pa je sprejela odgovornost za obravnavanje prošenj tožnikov za azil, zato je tožena stranka pravilno odločila na podlagi člena 3.2 Dublinske uredbe. Za odločitev tožene stranke na podlagi 10.1. člena Dublinske uredbe je namreč pomembno le dejstvo, ki ga tožniki ne izpodbijajo, da so potovali preko Madžarske, zato tožbenih ugovorov sodišče ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06, uradno prečiščeno besedilo, ZAzil). Tožniki pri predlogu, da se jih zasliši na glavni obravnavi, ne navajajo, v čem bi se njihova izpovedba razlikovala od njihovih navedb v prošnjah za azil, zlasti pa ne navajajo, kako bi se izpovedba na glavni obravnavi razlikovala glede njihovega potovanja iz matične države preko Hrvaške, Madžarske v Slovenijo. V tožbi ne ponujajo nobenih drugih navedb v zvezi z njihovim potovanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede njihove poti, zato sodišče ocenjuje, da tožniki v tožbi niso utemeljili obstoja in tudi ne pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato sodišče ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločilo na seji senata. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede razpisovanja glavnih obravnav (npr. Up 422/03 in Up 1055/05).

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi poudarjajo, da ni res, da bi bili kdaj na Madžarskem, saj so dne 28.8.2007 pribežali v Republiko Slovenijo iz svoje matične države, na Madžarskem pa niso zaprosili za azil in gre za očitno pomoto, kar se bo ugotovilo z njihovim zaslišanjem na sodišču. Zato so predlagali zaslišanje na glavni obravnavi, da bi se sodišče prepričalo o tem, da govorijo resnico, da je to prva država, v kateri so zaprosili za azil. Ker jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi v celoti ugodi in sklep tožene stranke spremeni tako, da prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz depeše Policijske postaje z dne 4.8.2007 in iz prošenj za azil tožnikov, ki so med predloženimi spisi, so imenovani tožniki ilegalno vstopili v Republiko Slovenijo iz Republike Madžarske. Na podlagi teh dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, je tožena stranka pravilno uporabila 3. člen Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 (Dublinska uredba), ko je odločila, da bodo tožniki predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna za obravnavanje njihovih prošenj za azil, saj so iz matične države pred vstopom v Republiko Slovenijo prišli na ozemlje Republike Madžarske. Po določbi 3. člena Dublinske uredbe mora prošnjo za azil obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je odgovorna, glede na merila iz poglavja III Uredbe. Kot izhaja iz predloženih spisov, se je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Madžarske dogovorila o sprejemu tožnikov. Pri tem za odločitev o zadevi ni pravno pomembno, da tožniki niso zaprosili pred prihodom v Republiko Slovenijo za azil v Republiki Madžarski. Dublinska uredba torej ureja pravila, v skladu s katerimi se države članice dogovorijo o tem, katera izmed držav je pristojna za reševanje prošenj; prosilcem za azil pa ne omogoča izbiro pristojne (odgovorne) države za obravnavo njihovih prošenj za azil. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da tožniki v tožbi niso navedli takih razlogov, zaradi katerih bi ob upoštevanju v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin, sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.