VSRS Sodba X Ips 1303/2006

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojen 2.3.1877 v Kočevju, umrl 16.5.1947 v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/1991-I) do svoje smrti, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotovitev državljanstva, ki je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Med strankami ni sporno, da je bil A.A. st. nemške narodnosti, da je bil vpisan v knjigo optantov, da je optiral za Nemčijo in da se je že pred 4.12.1948 nahajal v tujini. Sporno je le, ali je bila izpodbita domneva nelojalnosti.

Tožnika sta v tožbi predložila nov dokaz. Sklicujeta se na knjigo Alenke Auersperger "Iskalci grala, Poizkus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji". V knjigi je objavljen seznam politično nezanesljivih Kočevarjev. Na tem seznamu je pod točko 8 naveden tudi A.A. ml., ki je nasprotoval preselitvi v Reich, vendar se je zaradi groženj le odločil za optiranje. Gre za dovoljeno navajanje novega dejstva, saj sta tožnika pojasnila, da tega dokaza nista mogla predložiti prej.

Trditve, ki jih tožnika dokazujeta z dokumentom iz knjige, je že presodila tožena stranka. Zavzela je stališče, da domneva nelojalnosti ni bila izpodbita. Navedba A.A. ml. med politično nezanesljivimi Kočevarji pomeni, da je bil nezanesljiv z vidika tedanjih političnih potreb Reicha. Ni se uprl dejavnosti Reicha, temveč preselitvi. Za optiranje za Nemčijo pa se je odločil kljub vsemu. Navedba na seznamu nezanesljivih Kočevarjev ne izpričuje njegove trajne lojalnosti slovenskemu narodu oziroma ne nasprotuje prepričljivo zakonski domnevi o njegovi nelojalnosti.

V pritožbi tožnika navajata, da je nesporno, da je bil pok. A.A. st. nemške narodnosti, ter da se v času uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ ni več nahajal na ozemlju DFJ. Verjetno tudi ni sporna ugotovitev, da je bil vpisan v knjigo optantov za Reich, čeprav tožnika nista imela možnosti, da bi se s tem dokazom neposredno seznanila. Tožnika izrecno nasprotujeta le mnenju upravnega sodišča, da je podana domneva nelojalnosti kljub novemu dokazu, ki sta ga predložila. Nepravilna je navedba v izpodbijani sodbi, da je trditve iz knjige kot novega dokaza presodila že tožena stranka, saj sta tožnika novi dokaz pridobila šele po vložitvi pritožbe zoper odločbo tožene stranke. Tožnika sta mnenja, da je novi dokaz dovolj tehten in močan, da izpodbije zakonsko domnevo o nelojalnosti. Upiranje A.A. ml. preselitvi Kočevarjev v Reich ne kaže le na njegovo lojalnost, temveč tudi na lojalnost njegovega očeta, A.A. st. Na lojalnost kažejo tudi stiki, ki jih je imel s Slovenci. Ob začetku vojne je bil starejši kot 60 let in ni bil več politično dejaven. Tudi po preselitvi v Reich se ni vključil v kakšno nacistično politično organizacijo ali nemško vojsko ali kakorkoli sovražno deloval proti narodnoosvobodilnem boju.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija po ZUS-1 je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožnika sta vložila revizijo (v času vložitve kot pritožbo) "iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS." Uveljavljala sta torej tudi nedovoljeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga nista obrazložila. Iz revizije je namreč razvidno, da se obrazloženi revizijski razlogi nanašajo bodisi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, bodisi na zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnika sta v reviziji navedla, da vztrajata pri navedbah iz pritožbe v upravnem postopku in pri tožbenih navedbah in se tako smiselno sklicevala na oboje. Preizkusa izpodbijane sodbe pa ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na razloge v drugih vlogah. Vrhovno sodišče namreč preizkusi, ali s sodbo niso bile nemara storjene kakšne kršitve določb postopka v upravnem sporu le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (86. člen ZUS-1). Po ustaljeni sodni praksi ne zadošča sklicevanje na razloge v kakšni drugi vlogi; izpodbijana odločba se preizkuša le glede v reviziji izrecno navedenih razlogov (odločbe z opr. št. II Ips 370/2000, II Ips 437/2002, II Ips 530/2003, II Ips 536/2003, III Ips 112/2004 in II Ips 476/2005). Ustaljena sodna praksa sicer temelji na uporabi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pa je skoraj dobesedno enak kot 86. člen ZUS-1. Ni torej razloga, da bi se vsebinsko enaka določba ZUS-1 razlagala drugače kot v civilnem procesnem pravu.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen. Glede na navedeno določbo so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci le, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na okoliščine te zadeve je za odločitev o obstoju državljanstva pomemben le Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur.l.FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 105/48).

ZDrž je določil v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Ur. list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Oseba, katere koristi ta domneva prizadene, lahko dokazuje nasprotno (točki 46 do 49 navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A. st., temveč sta breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosila tožnika.

Za državljane FLRJ se niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4.12.1948 živele v tujini. Že v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. st. na dan 4.12.1948 živel v tujini in da je bil nemške narodnosti. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da se je kot kočevski Nemec odločil za preselitev v Nemčijo.

Tožnika sta navedla, da nista imela možnosti za vpogled v knjigo optantov za Reich. Njun očitek je neutemeljen. ZUS je, v povezavi z ZPP, omogočal pregled spisov in tako tudi seznanitev z listinskimi dokazi (16. člen ZUS v povezavi s 150. členom ZPP). Tožnika pa sta bila upravičena do pregleda vsebine spisa in izdelave dvojnikov listin že v upravnem postopku (82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005 in št. 105/2006). Na ugotovitve o vpisu A.A. st. v seznam optantov je bil pooblaščenec tožnikov celo izrecno opozorjen z dopisom z dne 26.1.2003, prav tako tudi na možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti.

Prav pa imata tožnika, da je zmotna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je tožena stranka že presodila nov dokaz "Seznam politično nezanesljivih Kočevarjev". Tožnika sta ga namreč predložila šele v upravnem sporu, kar je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Zmotna navedba v prvostopenjski sodbi sama po sebi ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1), saj ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo nova dejstva, ki izhajajo iz predloženega seznama. Pri svoji odločitvi jih je tudi upoštevalo, čeprav ne tako, kot bi si tožnika to želela.

Po dosedanji ustaljeni sodni praksi (npr. odločbe z opr. št. U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004) se domnevo nelojalnosti ovrže, če je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, ravnala aktivno v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo.

Ugotovljena dejstva, tudi ob upoštevanju "Seznama politično nezanesljivih Kočevarjev", po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadoščajo za izpodbitje domneve nelojalnosti. To še zlasti velja tudi, če k presoji Vrhovnega sodišča RS pritegne še izkazano nasprotovanje preselitvi v Reich. Domneva nelojalnosti (2. odstavek 35. člena ZDrž) velja namreč za vsako osebo posebej. Izpodbija se torej lahko le iz razlogov, ki se nanašajo prav na določeno osebo. Morebitna lojalnost A.A. ml. torej A.A. st. ne bi mogla koristiti in tudi morebitna nelojalnost mu ne bi mogla škoditi.

Preselitvi v Reich se je upiral, in še to le začasno, sin A.A. st., to je A.A. ml. Takšno ravnanje pa se v nobenem oziru ne more šteti v prid izpodbojnosti domneve nelojalnosti njegovega očeta, kot je že bilo obrazloženo. Tožnikoma torej ni uspelo dokazati, da bi A.A. st. kakorkoli aktivno deloval v korist slovenskemu narodu. Zatrjevani dobri stiki s Slovenci pa sami po sebi tudi ne pomenijo delovanja v korist slovenskega naroda. Res je, da ni ugotovljeno, da bi bil A.A. st. član kakšne nacistične organizacije. Vendar pa zgolj politično nevtralna drža po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Domneva nelojalnosti je namreč vezana na nemško nacionalno pripadnost in ne na članstvo v kateri od nacističnih organizacij.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).