VSRS Sklep I Up 1752/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo upravnega odbora Detektivske zbornice Republike Slovenije, št. ... z dne 27.11.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki odločila, da se ne ugodi tožnikovemu ugovoru zoper sklep, št. 153/1 Častnega razsodišča Detektivske zbornice Republike Slovenije (ČRDZ), s katerim je ta odločil, da se postopek na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 17.9.2003, o ponovnem odločanju o sklepu št. 153, zoper detektiva A.A. pred Častnim razsodiščem Detektivske zbornice Republike Slovenije ustavi zaradi absolutnega zastaranja.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve dne 29.7.2002 podalo predlog za uvedbo disciplinskega postopka pred ČRDZ zoper tožnika zaradi domnevno izrečenih groženj z orožjem proti delavcu MNZ dne 7.6.2002. Postopek se je vodil zaradi domnevne kršitve 15. točke 15. člena Poslovnika o delu ČRDZ. Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD) v 3. odstavku 5. člena določa, da odvzem licence detektiva pomeni nalogo, ki jo zbornica opravlja kot javno pooblastilo. O odvzemu licence odloča zbornica v upravnem postopku. Zoper odločbo o odvzemu licence pa ima stranka možnost pritožbe na Ministrstvo za notranje zadeve, zoper odločbo ministrstva ima možnost sprožiti upravni spor. To pravno sredstvo je zakonodajalec v sodnem postopku moral določiti zato, ker odvzem licence pomeni poseg v civilno pravico stranke. Vendar pa v predmetni zadevi izpodbijani akt ni dokončna odločba ministrstva, ki bi pomenila odvzem licence, ampak akt upravnega odbora Detektivske zbornice RS, ki je odločil o ustavitvi disciplinskega postopka pred ČRDZ. ČRDZ ima sicer po 16. členu Poslovnika o delu ČRDZ možnost, da izreče disciplinski ukrep odvzema licence, kar pa se v tej zadevi ni zgodilo in tako tožnik ne varuje svoje pravice zaradi odvzema licence ampak, kot sam pravi, varuje pravno korist, da bi postopek potekal zakonito in bi si z zakonito odločitvijo popravil moralno škodo. Za tak primer pa zakonodajalec v ZDD ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu. Tožena stranka pa s tem, ko je zavrnila tožnikov ugovor zoper sklep o ustavitvi disciplinskega postopka pred ČRDZ zaradi zastaranja, namesto, da bi, kot to navaja tožnik, odločila v zadevi na pravno korekten način, ni odločila o nobeni takšni pravici ali pravni koristi, ki bi spadala v okvir določil 1. odstavka 157. člena oziroma 23. člena Ustave RS ali 1. odstavka 1. člena ZUS ter je tako tožbo zavrglo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravnega varstva v upravnem sporu, ker izpodbijana odločitev naj ne bi predstavljala upravnega akta zato, ker se z odločitvijo tožene stranke ni posegalo v njegove ustavno zavarovane pravice. Zaradi ravnanja tožene stranke je utrpel najmanj moralno škodo, izgubil je ugled pri svojih kolegih in strankah, zato je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da se v pravice, ki mu jih zagotavlja ustava, ni posegalo. Iz takšne napačne ocene dejanskega stanja pa je napačno uporabilo tudi materialno pravo ter štelo, da konkretni akt tožene stranke ne predstavlja upravnega akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Odločitev sodišča je zmotna in napačna že zato, ker je obrazložitev kot razlog za zavrženje tožbe, oprta na določbo 1. člena ZUS (3. odstavek), kar pa ne predstavlja pravne podlage po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Sodišče je zmotno štelo, da konkretno ravnanje tožene stranke ne pomeni kršitve 23. člena Ustave RS. Prijava, ki je bila s strani MNZ dana na Častno razsodišče detektivske zbornice, mu je škodovala, čeprav je bil postopek zaradi absolutnega zastaranja ustavljen, saj je bila škoda zaradi neutemeljene prijave dejansko že storjena. Opozarja še, da se sodišče sklicuje pri svoji odločitvi na 1. odstavek 1. člena ZUS, medtem ko namerno spregleda, da konkretna odločitev meri dejansko na uporabo 3. odstavka istega člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep Upravnega sodišča RS razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1.

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS).

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ki je zavrnila njegov ugovor zoper sklep Častnega razsodišča Detektivske zbornice Republike Slovenije (ČRDZ) kot prvostopenjskega organa, s katerim je bilo odločeno, da se postopek na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 17.9.2003 o ponovnem odločanju o sklepu št. ... zoper tožnika pred ČRDZ ustavi zaradi absolutnega zastaranja. Glede na ureditev v Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD), ki jo je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pa Detektivska zbornica Republike Slovenije, ki ima sicer določena javna pooblastila (podelitev in odvzem licence), v konkretnem primeru ni odločala o odvzemu licence, zato s tožbo izpodbijani akt nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o podelitvi in odvzemu licence detektiva. V predmetni zadevi izpodbijani akt ni dokončna odločba, ki bi pomenila odvzem licence, temveč gre za akt upravnega odbora Detektivske zbornice RS, ki je odločil o ustavitvi disciplinskega postopka pred ČRDZ. Ker ZDD ali kateri drug zakon ne določa, da je zoper odločitev upravnega odbora Detektivske zbornice v disciplinskih postopkih mogoč upravni spor, ne gre niti za drug posamičen akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker torej ne gre za akt, niti ga ni mogoče opredeliti kot upravno stvar v smislu določbe 2. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Na pravno naravo, v upravnem sporu izpodbijanega akta pa ne more vplivati niti sklicevanje tožnika v pritožbi na poseganje v ustavne pravice posameznika, saj takšnega tožbenega zahtevka v smislu določbe 3. odstavka 1. člena ZUS tožnik ni vložil. Tožnik je v tožbi le pavšalno zatrjeval, da je bil kršen 2. člen Ustave RS, sicer pa je predlagal odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. To pa sodišče stori, če ugodi tožbi v sporu o upravnem posamičnem aktu iz 2. odstavka 1. člena ZUS. V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS pa sodišče odloči tako, da ugotovi nezakonitost akta ali dejanja, prepove nadaljevanje dejanja, odloči o zahtevku za povrnitev škode in odredi vse potrebno, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje (1. odstavek 62. člena ZUS). Ker sodišče lahko odloča le v mejah tožbenega zahtevka (2. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS), ki pa ni bil vložen na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 28. člena ZUS, se tožnik v pritožbi ne more uspešno sklicevati na poseg v ustavne pravice posameznika v smislu 3. odstavka 1. člena in 2. odstavka 157. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo zavrglo, pravilna. Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega sklepa upravnega odbora Detektivske zbornice RS.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.