VSRS Sodba X Ips 664/2006

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2002. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Upravne enote Žalec z dne 28.9.2001, s katero je prvostopenjski organ ugotovil, da se A.A., roj. 26.8.1886 v Tarcentu (Italiji), po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za postopek ugotavljanja državljanstva A.A., ki se je začel na temelju 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Glede na 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92; ZDRS), se pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabijo predpisi o državljanstvu, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, to je Zakon o državljanstvu DFJ. Glede na 35. in 36. člen navedenega zakona je bil jugoslovanski državljan vsakdo, ki je bil jugoslovanski državljan po prej veljavnih predpisih. Jugoslovansko državljanstvo pa so pridobili tudi vsi tisti, ki so imeli domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na območjih, ki so prišla v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu, in tisti, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije in če so prebivali na tem področju, če se ne izselijo z jugoslovanskega državnega področja ali če na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Ker ni izkazano, da je A.A. pridobil državljanstvo po predpisih, ki so veljali v Kraljevini Jugoslaviji, in ker tudi ni izkazano, da bi imel domovinsko pravico v eni od slovenskih občin, pogoji za pridobitev državljanstva niso bili izpolnjeni. Neutemeljen je tožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločilno je dejstvo, da ni izkazano domovinstvo, ki se je po takratnih predpisih ni pridobilo z bivanjem, temveč z naturalizacijo, in je bilo pogoj za ugotavljanje državljanstva. A.A. je živel na območju Slovenije od leta 1892 naprej. Priče so izpovedale, da se je opredeljeval za Slovenca, bil je član gasilskega društva in član gradbenega odbora za postavitev gasilskega doma, njegova družina pa je govorila slovensko. Te okoliščine na odločitev o državljanstvu nimajo vpliva. Tudi potrdilo Občine Vojnk, da je A.A. od leta 1900 naprej živel v Občini Vojnik, je zgolj potrdilo o bivanju, in ne potrjuje članstva v tej občini.

Za pokojnega A.V. ni izkazano, da je pripadal kateremu od narodov FLRJ. Lahko bi sicer postal državljan FLRJ, tožnica pa ni dokazala, da je bila vložena vloga za pridobitev državljanstva. Okoliščine, da je A.A. prebival na območju Slovenije, da se je opredeljeval za Slovenca, da je skupaj s svojo družino govoril slovensko, ni mogoče šteti kot dejstva za priznanje slovenske narodnosti oziroma jugoslovanskega državljanstva. Potrdilo Občine Vojnik o prebivanju A.A. na njenem območju je zgolj dokaz o prebivanju in na njegovi podlagi ni mogoče sprejemati sklepov o dejstvih, ki iz potrdila ne izhajajo. V povezavi z državljanstvom je obstajala tudi domovinska pravica, ki jo je urejal Zakon o ureditvi domovinske pristojnosti z dne 3.12.1863, ki je bil noveliran z Zakonom o spremembi zakona o ureditvi domovinske pristojnosti z dne 5.12.1896. Član občine je bil lahko le državljan Kraljevine Jugoslavije, vsak državljan pa je moral biti član katere od občin na območju takratne Slovenije. V skladu z navedenim potrdilo o prebivanju v občini Vojnik samo po sebi ne dokazuje dejstva, da je imel tožnik v tej občini priznano domovinsko pristojnost na dan 6.4.1941. Tudi ne dokazuje dejstva, ali so bili izpolnjeni pogoji za domovinsko pristojnost.

V pritožbi meni tožnik, da je iz ugotovljenih dejstev sodišče napačno sklepalo, da A.A. ni bil slovenske narodnosti. Razlogov za takšno odločitev v sodbi ni, in je zato tožeči stranki odvzeta možnost nasprotnega razlogovanja. Sodišče je zgolj ocenilo, da potrdilo Občine Vojnik z dne 15.7.1937 ne dokazuje domovinske pristojnosti in tudi ne pogojev za domovinsko pristojnost. Ni pa obrazložilo, zakaj tega ne dokazuje in tudi ni ocenjevalo potrdila v zvezi z vsemi navedenimi dokazi o slovenski narodnosti. Slovenska narodnost je pomembna v zvezi s 36. členom ZDrž DFJ in 36. členom ZDrž FLRJ, ki določata, da državljanstvo pridobijo osebe, ki po narodnosti pripadajo enemu od narodov Jugoslavije. Tožena stranka izhaja iz napačne razlage zakona, da pokojni A.A. ni mogel pridobiti ali imeti priznane domovinske pravice na območju Zabukovice ali Vojnika, ker tedaj še ni imel ustreznega državljanstva. Prvostopenjsko sodišče je soglašalo z razlogom, da je državljanstvo pogoj za domovinstvo, hkrati pa ugotavlja, da je domovinstvo tisto, ki je pogoj za državljanstvo. Obstaja torej nasprotje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Pri ugotovitvi državljanstva je bilo potrebno uporabiti tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času, ko je A.A. še živel (39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije - uradno prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 24-1211/2007). To pomeni, da je potrebno uporabiti Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž FLRJ; Ur.l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48), saj je A.A. umrl leta 1960.

36člen ZDrž FLRJ je določil, da pridobijo državljanstvo FLRJ:"...vse osebe, ki imajo domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost v občinah na ozemlju, ki pridejo po mednarodni pogodbi v sestav FLRJ, kakor tudi osebe, ki po narodnosti pripadajo kateremu izmed narodov FLRJ in prebivajo na tem ozemlju...". 36. člen ZDrž je določal še omejitve te pridobitve; prednost je imela ureditev po morebitni mednarodni pogodbi, državljanstva pa niso pridobile osebe, ki so se izselile iz ozemlja FLRJ ali ki so optirale za svoje prejšnje državljanstvo. Navedene izjeme v predloženi zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje niso pomembne.

Državljanstvo FLRJ sta torej pridobili dve skupini oseb. V prvi so bile osebe z domovinsko pravico ali občinsko pripadnostjo. V drugi so bile osebe, ki so pripadale kateremu jugoslovanskemu narodu, za pridobitev državljanstva pa je zadoščalo že bivanje; domovinska pravica ali občinska pripadnost se za to skupino oseb torej ni zahtevala. Obe skupini oseb pa sta morali biti iz priključenega ozemlja, ki se je neuradno označevala kot Primorska.