VSRS Sodba I Up 1397/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.4.2005, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravila delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 21.8.2003, ter ji zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je pokojna B.B. upravičenka do denacionalizacije parc. št. 25 - travnik 6. razreda, v izmeri 11178 m2 k.o..., opredeljene kot delno komunalno opremljena stavbna parcela, zavezanec za vračilo premoženja je SOD, ki je dolžna za odvzeto nepremičnino v korist upravičenke izdati obveznice v nominalni vrednosti 209.636,68 DEM oziroma 25,168.350,00 SIT v roku treh mesecev od pravnomočnosti delne odločbe tožniku kot skrbniku za posebne primere; o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo bo odločeno z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje je treba v ponovnem postopku dopolniti ugotovitveni postopek glede vprašanja lastništva predmetne parcele v času podržavljenja in glede njene identifikacije. Bistvo spora v obravnavani zadevi je predvsem v vprašanju, ali je treba podržavljena zemljišča, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, vrednotiti kot komunalno opremljena stavbna zemljišča, ali pa kot kmetijska zemljišča oziroma komunalno neopremljena stavbna zemljišča, kar je vrednostno enako. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na določbe 9. in 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in nadalj., Navodilo). Popolno in pravilno mora biti ugotovljeno ter obrazloženo še dejansko in pravno stanje zadeve glede lastništva nepremičnine v času podržavljenja ter glede identifikacije parcele. Bistven za odločitev je odgovor na vprašanje, ali je bilo določeno zemljišče v času podržavljenja opredeljeno kot stavbno ali pa kot kmetijsko zemljišče. Če je bilo kmetijsko, potem ga je treba kot takega tudi vrednotiti po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in nadalj.). Za parcele, za katere se ugotovi, da so bile že podržavljene kot stavbno zemljišče, pa je treba v nadaljevanju ugotoviti, ali so bile komunalno opremljene v smislu 11. člena Navodila ali pa ne. Sama okoliščina, ali je bilo neko zemljišče podržavljeno kot stavbno, pa se ugotavlja oziroma dokazuje s predpisom, na podlagi katerega je bilo podržavljeno, ali pa z dokazi o tem, da je ležalo v takrat že določenem gradbenem okolišu, ali pa so vsaj že obstajali načrti in dovoljenje za gradnjo na tem zemljišču. Tožena stranka je natančno pojasnila, katera dejanska vprašanja v obravnavani zadevi niso bila pojasnjena, zaradi česar prvostopenjski upravni organ ni mogel korektno uporabiti danega pravnega okvirja pri določanju višine odškodnine za podržavljeno zemljišče. Tožnikovo izvajanje glede tega, da bi se moral upravni organ nasloniti na predpise bivše Kraljevine Jugoslavije, pa ob upoštevanju citiranih in drugih določb v ZDen in na ZDen temelječih podzakonskih predpisov ter tudi obstoječe sodne prakse v zvezi s tem, ni utemeljeno. Če je bilo neko zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, potem ga treba tudi vrednotiti kot kmetijsko, ne glede na to, če je bilo morda že kmalu po tem uporabljeno za gradnjo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da v času nacionalizacije ni bilo nobenih predpisov takratne Jugoslavije, ki bi urejali, katera zemljišča so zazidljiva in katera niso. Po 4. členu Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, 86-605/46), se za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, uporabljajo pravna pravila, ki so veljala dne 6.4.1941, če niso v nasprotju z ustavnimi predpisi FLRJ, republik in načeli ustavnega reda. Meni, da gradbeni zakon Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931 in drugi gradbeni predpisi - uredbe in pravilniki, izdani na podlagi tega zakona, niso bili v nasprotju z Ustavo in ustavnim redom FLRJ. Sporna parcela je že v času nacionalizacije ležala v strogem centru ..., na sosednjih parcelah na obeh straneh so stali večji objekti in je v smislu Navodila bila opremljena z vodo, elektriko ter je ležala ob glavni cesti oziroma cesti G.- L. proti železniške postaje. Sporno zemljišče je bilo v smislu gradbenega zakona in ustreznih pravilnikov v času nacionalizacije zazidljivo, saj je ..., preden so bili sprejeti kakršnikoli novi urbanistični načrti, zgradila na tej parceli naselje lesenih turističnih hišic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v korist tožnika ali jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za njegovo odločitev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bilo popolnoma ugotovljeno dejansko stanje glede parc. št. 25, ki je predmet denacionalizacije v tej zadevi. Kot sta pravilno presodila tožena stranka in sodišče prve stopnje, iz odločb o podržavljenju premoženja B.B. izhaja le to, da je na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 prešlo v državno last vse premoženje imenovane, podatki o podržavljenih nepremičninah po parc. št. pa niso razvidni. Upravni organ je moral v postopku na podlagi zahteve in dokazil šele ugotoviti konkretno, katero premoženje je prešlo iz zasebne lastnine upravičenke v družbeno oziroma državno last. Pri tem pa tožena stranka ugotavlja, da se podatki iz priloženih dokumentov v zadevi, ki naj bi izkazovali stanje parc. št. 25 v času njenega podržavljenja, nanašajo na različna časovna obdobja. Med dokumenti v zadevi namreč ni priloženega ustreznega zemljiškoknjižnega izpiska, ki bi vseboval vse vpise in izbrise z zemljiškoknjižnih vložkov ter historični izpisek "C" lista, v katerih bi bila vpisana podržavljena nepremičnina - parc. št. 25 od 15.5.1945 dalje do dneva vložitve zahtevka, ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka s temi podatki od časa podržavljenja do danes, kot to določa 62. člen ZDen. Iz podatkov tudi ni razvidno, da bi bila na parc. št. 25- travnik 6, v površini 11.178 m2, vpisana lastninska pravica na upravičenko v letu 1945, ko ji je bilo podržavljeno vse premoženje. Zato bo organ prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča moral dopolniti postopek in v skladu z 62. členom ZDen za parc. št. 25 pridobiti ustrezne zemljiškoknjižne podatke. Opredelitev zemljišča kot kmetijskega ali kot stavbnega zemljišča v času njegovega podržavljenja je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti organ, ki vodi postopek in ga ne more ugotavljati izvedenec. Na pravno dejstvo o tem, kakšen status je imelo zemljišče v času podržavljenja, ni mogoče le sklepati s stopnjo verjetnosti niti glede na lego niti glede na komunalno opremljenost zemljišča, temveč mora organ to pravno odločilno dejstvo ugotoviti s stopnjo materialne resnice in na podlagi uradnih podatkov. Ker je le na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja mogoče presoditi pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS - 1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.