VSRS Sklep II Upr 18/2007

Predlog za izdajo popravnega sklepa o popravi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1069/2001-2 z dne 26.10.2004, se zavrne.

Tožeča stranka je dne 22.12.2006 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložila predlog za izdajo "popravne sodbe" Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1069/2001-2 z dne 26.10.2004. Predlagala je, da se v navedeni sodbi iz istega razloga, kot je bila spremenjena sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1316/2000-15 z dne 20.9.2001, in je bila odpravljena odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 8.6.2000, v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v točkah I.18., I.19 in I.20 izreka odločbe Davčne uprave RS (DURS), Davčnega urada Ljubljana z dne 15.9.1999, odločba tožene stranke odpravi tudi v delu, ki se nanaša na točke I.3., I.8, I.11, I.14 in I.17 prvostopne odločbe DURS - Davčnega urada Ljubljana Predlog za izdajo popravnega sklepa je bilo treba zavrniti iz naslednjih razlogov:

V določbi 1. odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04, 69/05 - odl. US, 90/05 - odl. US in 43/06 - odl. US), ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v Zakonu o upravnem sporu niso urejena(ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) niso urejena (1. odstavek 22. člena), predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa (2. odstavek 328. člena ZPP).

V obravnavanem primeru namreč v izreku sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1069/2001-2 z dne 26.10.2004, ne gre za očitno pomoto, ki bi jo bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, kot zmotno meni tožeča stranka. Razširitev spremembe prvostopne sodbe in odprave odločbe tožene stranke tudi na tiste dele izreka prvostopne upravne odločbe, ki se sicer tudi nanašajo na zamudne obresti, s popravnim sklepom namreč presega domet popravnega sklepa, saj ne gre za očitno pomoto, temveč bi tak popravni sklep pomenil drugačno odločitev, ki ob odločanju o pritožbi na senatu vrhovnega sodišča ni bila sprejeta.

Z navedeno sodbo je vrhovno sodišče ob upoštevanju določbe 73. člena ZUS, da je treba ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti paziti na določene razloge, med drugim tudi na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 oziroma prej 1. odstavkom 16. člena ZUS), v zvezi z odločbo Ustavnega sodišče RS, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 (Uradni list RS, št. 109/04) delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano prvostopno sodbo spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke odpravilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v točkah, I.18., I.19 in I.20 izreka odločbe DURS, Davčnega urada Ljubljana, št. 416-942/98-SG, TGT z dne 15.9.1999. Čeprav je o zamudnih obrestih v nasprotju s prej navedeno odločbo ustavnega sodišča odločeno tudi v I.3., I.8, I.11, I.14 in I.17 točkah izreka odločbe prvostopnega davčnega organa, v tem delu vrhovno sodišče s svojo sodbo ni poseglo v odločitev tožene stranke, ker so bile navedene točke izreka prvostopne odločbe, res da iz drugih razlogov, pa vendar odpravljene v delu, ki se nanaša na del odločitve v teh točkah in posledično v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, s prav to odločbo tožene stranke in je bila v teh delih teh točk zadeva vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Ker je tožeča stranka vložila pritožbo zoper prvostopno sodbo v celoti, noben del odločitve prvostopnega sodišča in tudi ne upravnih organov ni postal pravnomočen. Šele z izdajo sodbe vrhovnega sodišča, ki pa je formalno pravnomočna z izdajo (dnem seje), učinkovati pa začne z vročitvijo strankam, so bili izpolnjeni pogoji za ponovno odločanje tožene stranke in po izdaji njene odločbe za ponovno odločanje prvostopnega upravnega organa, ki pa mora v ponovnem postopku in odločanju upoštevati odločbo tožene stranke in sodbo vrhovnega sodišča ter tudi materialno pravo, ki velja ob njegovem ponovnem odločanju. Materialno pravo pa je tudi prej navedena odločba ustavnega sodišča glede zamudnih obresti. V ponovnem postopku bo zato moral prvostopni organ ob odmeri davkov in prispevkov tožeči stranki, upoštevati odločbo ustavnega sodišča tudi v tistih točkah izreka svoje prvotne odločbe, ki jih je odpravila tožena stranka in je njena odločitev v tem delu preko sodbe vrhovnega sodišča postala pravnomočna. Zoper novo odmerno odločbo prvostopnega davčnega organa pa ima tožeča strank zagotovljena redna in izredna pravna sredstva po Zakonu o davčnem postopku oziroma po Zakonu o splošnem upravnem postopku, zoper dokončno odločitev pa ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.