VSRS Sodba I Up 352/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.7.2004. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 15.6.2000, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojaškega mirnodobnega invalida po določbah Zakona o vojnih invalidih (ZVojI), ker njegove psihične težave in duševne motnje, zaradi katerih je bil invalidsko upokojen, niso nastale zaradi služenja vojaškega roka. Svojo odločitev je tožena stranka pravilno oprla na mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 20.7.2004 (s katerim je dopolnjevala svoje mnenje z dne 15.6. in 22.6.2004), iz katerega izhaja, da ni vzročne zveze med v postopku zatrjevanimi okoliščinami v času služenja vojaškega roka in tožnikovim psihičnim obolenjem. Mnenje je po presoji sodišča strokovno utemeljeno in obrazloženo in ga je mogoče preizkusiti z vidika pravno relevantnih okoliščin in dejstev v zvezi z uveljavljanim statusom. Zdravniška komisija druge stopnje je imenovana v skladu s 1. odstavkom 97. člena ZVojI kot izvedenski organ, ki ima potrebno (specializirano in splošno) strokovno znanje za dajanje izvedenskih mnenj v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za uveljavljanje pravic po ZVojI, torej tudi za dajanje mnenj glede obstoja (odstotka) invalidnosti. Zato je kot neutemeljene zavrnilo pavšalne tožbene ugovore glede neustrezne sestave zdravniške komisije (imenuje jo minister pristojen za vojne invalide) in tudi ni sledilo predlogu glede imenovanja Kliničnega centra v Ljubljani za izvedenski organ v tej zadevi.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je za odločitev o zadevi relevanten obstoj vzročne zveze med služenjem vojaškega roka ter psihičnim obolenjem, ki se je pri njem pojavilo šest let po odsluženju vojaškega roka. Sodišče je dokaz po postavitvi izvedenca medicinske stroke zavrnilo. Zato je bistveno kršilo določbe postopka, ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Predlaga, da ga sodišče prve stopnje oprosti plačila sodnih taks. Dne 10.2.2006 (torej po izteku pritožbenega roka) pa je priložil medicinsko dokumentacijo, ki jo je pridobil po vložitvi pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (pravice do enakega varstva pravic), ker je sodišče zavrnilo z njegove strani predlagan dokaz, da se za izvedenca v postopku ugotavljanja njegove zatrjevane vojne invalidnosti postavi Klinični center v Ljubljani.

Iz pravice do enakega varstva pravic po omenjenem členu Ustave Republike Slovenije res načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Za stranko iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj je dokaz pomemben. Sodišče pa dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v postopku pravno relevantna, tudi izvede. Vendar pa od sodišča ni mogoče zahtevati, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če zato obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče tako ni dolžno slediti dokaznim predlogom stranke, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati ali če po njegovi razumni oceni za odločitev ni bistvena. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora vedno ustrezno obrazložiti.

Kot je razvidno iz prvostopne sodbe, je sodišče zavrnilo s strani tožnika predlagan dokaz glede imenovanja Kliničnega centra v Ljubljani za izvedenski organ. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza ni več potrebna za razrešitev obravnavane zadeve, saj je izvedensko delo opravila zdravniška komisija druge stopnje, imenovana na podlagi 1. odstavka 97. člena ZVojI. Ocenilo je, da ima omenjena komisija potrebno specializirano in splošno strokovno znanje za dajanje izvedenskih mnenj v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za uveljavljanje pravic po ZVojI, torej tudi za dajanje mnenj glede obstoja invalidnosti. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da temelji sporno mnenje zdravniške komisije druge stopnje tudi na izvidu in mnenju prim. dr. D.D., tudi z dne 25.2.2004, katerega tožnik v tožbi navaja, kot neodvisnega in usposobljenega izvedenca, katerega mnenje naj bi bilo odločilno v obravnavanem primeru. Z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zgolj okoliščina, da odločitev ni v korist pritožnika, pa ne zadošča za ugotovitev, da naj bi bila v njegovem primeru kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Naknadno priloženo dokumentacijo pritožbeno sodišče ne more upoštevati iz razloga 1. odstavka 71. člena ZUS.

O predlogu za taksno oprostitev, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi, pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan v pritožbi uveljavljan razlog, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.