VSRS Sodba I Up 101/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 9.1.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožbi tožnice zoper odločbo Upravne enote Z/S z dne 3.10.2003 delno ugodila, izrek dopolnila z novim petim odstavkom, po katerem se je tožnici čas, prebit v begunstvu od 24.4.1992 do 15.5.1945, upošteval kot podlaga za priznanje pokojninske dobe, dosedanji peti in šesti odstavek sta postala šesti in sedmi odstavek, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. Prvostopni organ je zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, izgnanca in begunca ugodil in na podlagi določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) priznal status žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) za čas, ki ga je prebila v begunstvu od 24.4.1942 do 15.5.1945. Zahtevo za priznanje statusa izgnanca pa je zavrgel, ker je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Ob priznanju statusa je bila tožnici priznana pravica do doživljenjske mesečne rente za 37 mesecev vojnega nasilja in pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN od 1.7.1999 dalje. Takšna odločitev je bila sprejeta, ker je bilo ugotovljeno, da so pripadniki nemških okupacijskih sil dne 24.4.1942 aretirali tožničina starša, ki sta nato oba umrla, otroke so pregnali z doma, dom pa zaprli in zapečatili, tako da je tožnica od tedaj dalje kot otrok brez staršev živela pri sorodnikih v begunstvu do konca vojne. Tožnica se je zoper navedeno odločbo pritožila, tožena stranka je delno ugodila tako, da se čas, prebit v begunstvu (od 24.4.1942 do 15.5.1945 upošteva tudi kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. V ostalem je pritožbo zavrnila in pojasnila celoten potek postopka od vložitve prve zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja dne 26.1.1996 dalje.

Navedla je, da je bilo z odločbo Upravne enote Z/S z dne 13.12.1999 odločeno, da se tožnici prizna status otroka žrtve vojnega nasilja in da pogojev za priznanje statusa izgnanca ne izpolnjuje. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila, vendar je bila njena pritožba z odločbo tožene stranke z dne 10.2.2000 zavrnjena, zoper to odločbo ni bil sprožen upravni spor. Tako je bilo pravnomočno odločeno, da tožnici ne pripada status izgnanca.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Nasilno dejanje zoper tožnico se je pričelo 24.4.1942 in trajalo do konca vojne oziroma do 15.5.1945, kar je bilo v postopku tudi upoštevano. Sporen je datum, od katerega so tožnici priznane pravice (1.7.1999) in vzrok, zaradi česar ji ni priznan status izgnanca v tem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna odločitev tožene stranke, s katero je prvostopno odločbo dopolnila, v ostalem pa pritožbo zavrnila.

Sodišče prve stopnje se strinja z utemeljitvijo tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Zahtevo, ki je predmet postopka, je tožnica vložila 18.8.2003. Po tej zahtevi je tožnici priznan status begunca, pravice, ki iz tega statusa izhajajo in so priznane tožnici, so razvidne iz prvostopne in izpodbijane odločbe (tožnici pripada od 1.7.1999 dalje pravica do doživljenjske mesečne rente in pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, čas prebit v begunstvu od 24.4.1942 do 15.5.1945 pa se tožnici upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe). Pravice so tožnici priznane od dne 1.7.1999 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št.

43/99, ZZVN-D), po katerem je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca, kar je glede na to, da je bila zahteva vložena 18.8.2003, v korist tožnice.

V pritožbi se tožnica sklicuje na dve knjigi: Uporne izlake podatki in spomini ter Spomini revirskih sekretarjev. Navaja, da se ji godi krivica. Poudarja, da je iz vseh dokumentov razvidno, da ona in njena družina niso bili begunci, temveč so bili izgnani. Terja, da se ji od 26.1.1996 dalje prizna status žrtve vojnega nasilja - izgnanca.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet upravnega spora so odločitve, ki se nanašajo na zahtevek tožnice z dne 18.8.2003, v katerem je uveljavljala status begunca in status izgnanca.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnici je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca, njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca pa je bila zavržena, ker je bilo o njej že pravnomočno odločeno. V tem postopku tako tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more uveljavljati statusa izgnanca, ker je bilo o takšnem zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno, tožnica pa v pritožbi ne izpodbija takšnega izida upravnega postopka, ki se je nanašal na njeno zahtevo za priznanje statusa izgnanca. Po določbi 4. točke 1. odstavka 129.

člena Zakona o splošnem upravnem postopku organ prve stopnje najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, to je, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katere se opira zahtevek, ni spremenilo. V konkretnem primeru ni podlage za ugotovitev, da bi bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga zahtevku tožnice z dne 18.8.2003 glede statusa izgnanca, drugačno od tistega, ki je bilo podlaga pravnomočno zavrnjeni zahtevi z dne 26.1.1996.

Odločitve v upravnem postopku so zato zakonite, odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.