VSRS Sodba I Up 841/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.3.2002. Z njo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe odpravila delno odločbo Upravne enote K. z dne 27.11.2001 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo vrnil M.Š. podržavljeno premoženje v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe(SOD).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je sporna pravočasnost zahteve za denacionalizacijo za upravičenko M.Š., roj. P. kakor tudi odločitev o vračanju premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SOD, saj se vlagatelji zahtevka niso opredelili za to obliko vračanja in v postopku tudi ni bilo ugotovljeno na kakšni podlagi podržavljenih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi. Pravilno je bilo ugotovljeno, da iz zahteve z dne 7.9.1992, ki je v upravnem spisu vložena pod zap. št. 1 in je v njej kot o pravočasni zahtevi za denacionalizacijo po pokojni M.Š., roj. P. odločal denacionalizacijski organ prve stopnje, ni razvidno, da je bila zahteva vložena tudi zanjo, saj v vlogi ni omenjena, niti ni predmet vloge premoženje, ki se vrača s prvostopno odločbo. Dokaz, ki ga je tožnik predložil glede pravočasnosti vloge (fotokopija zahteve z dne 19.11.1992), ni mogel biti predmet presoje v upravnem sporu, saj ni del predloženega upravnega spisa. Če je bila ta zahteva res vložena, lahko tožnik v ponovnem postopku pred prvostopnim organom dokazuje pravočasnost zahteve za denacionalizacijo ter predlaga združitev postopkov, saj gre za odločitev o istem predmetu. Pri sedanjem stanju zadeve pa sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna. Pravilna je tudi ugotovitev, da je upravni organ o vračilu premoženja v obliki obveznic SOD odločal brez zahteve stranke in je s tem kršil pravila postopka. Vračilo premoženja v obliki obveznic SOD je možno samo ob predhodni ugotovitvi, da vračanje premoženja v naravi ni možno.

Prvostopni organ pa tega dejstva ni ugotovil.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje podrejeno pa, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje ter o zadevi odloči in sodbo spremeni.

Napačna je ugotovitev, da iz zahteve za denacionalizacijo z dne 7.9.1992 ni razvidno, da je bila zahteva vložena tudi za M.Š., roj. P. Iz nje namreč izhaja, da gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičenki, saj vlagateljica navaja, da je "odstopila od premoženja, ki ji je bilo namenjeno s prvotno oporoko in se je zadovoljila z materinim volilom v zadnji oporoki njej namenjenih zemljišč, ki pa so bila kasneje razlaščena, kakor tudi ostala zemljišča iz posestva (posestva M.Š., roj. P.), za katere se sedaj vlaga odškodninski zahtevek". Navedbe vlagateljice je dokazoval s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju z dne 30.4.1952, s katerim je bilo prvostopno sodišče seznanjeno. Sodišče ni ugotovilo dejstva, ki ga navaja v tožbi in ki ga je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je zahteva za denacionalizacijo z dne 7.9.1992 zajemala tudi in predvsem premoženje M.Š., roj. P., zaradi tega, ker to izhaja iz priložene dokumentacije k zahtevi in pojasnila, ki je bilo prav tako priloženo zahtevi. V pojasnilu k vlogi, ki je bila oddana istočasno z zahtevo za denacionalizacijo, so izrecno navedene parcele, ki so predmet denacionalizacije, ki so bile last M.Š., roj. P., kar je v pojasnilu tudi navedeno, vse to pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena zahtevi za denacionalizacijo.

Prvostopni organ je dokumentacijo zbiral, ni pa obenem tudi datumsko žigosal prilog k zahtevi, ampak jo je označeval na drug običajen način za obeleževanje prilog k vlogi, saj se žigosanje prilog izvaja šele eno leto. Z odločbo upravne enote je bil postavljen kot skrbnik za poseben primer. Kot pravni naslednik upravičenke M.Š., roj. P., je sam zahtevo za denacionalizacijo vložil 19.11.1992.

Odgovor na tožbo ni vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja mogoče uveljavljati samo tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Tožnik je uveljavljal v pritožbi ta pritožbeni razlog, vendar ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je odpravila delno prvostopno odločbo zaradi pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da dokaza - vloge z dne 19.11.1992 ni moglo presojati, saj vloge ni v upravnih spisih in upravni organi v predmetnem upravnem postopku te vloge niso obravnavali.

Za predlagano glavno obravnavo v pritožbenem postopku niso bili izpolnjeni pogoji iz 1.odstavka 77.člena ZUS, saj prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je sodbo oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).