VSRS Sodba I Up 49/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2003. Tožena stranka je v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 16.9.2002 ter odločila, da se tožnici ne prizna status žrtve vojnega nasilja -

otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB.

Prvostopni organ je tožnici priznal navedeni status z obrazložitvijo, da je dokazala, da je bila njena mati dne 6.10.1944 ubita zaradi sodelovanja v NOB. Ugotovitev je oprl na arhivske listine in izjavi prič, ki sta potrdili, da je tožničina mati umrla ob obstreljevanju vasi, ko jo je zadela granata pred njeno hišo. V potrdilu Arhiva RS z dne 24.4.2002 se navaja, da je padla kot žrtev okupatorja "ob priliki borbe". Območno združenje borcev NOB in udeležencev NOB M. je v svojem dopisu z dne 3.5.2002 navedlo, na ne razpolagajo s podatki o tem dogodku. V dopolnjenem postopku je prvostopni organ zaslišal priči A.A. in V.Z. Obe priči, ki sta v sorodstvenem razmerju s tožnico, sta potrdili dogodek, v katerem je umrla tožničina mati, nista pa vedeli povedati, ali je imenovana sodelovala s partizani. Tožena stranka je tako zaključila, da ni dokazano izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali kot talec oziroma v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 2. točke Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Tožničina mati je bila ubita ob obstreljevanju vasi in njene hiše, ni pa izgubila življenja zaradi sodelovanja v NOB.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni spora, da je tožničina mati umrla 6.10.1944, ko jo je zadela nemška granata ob obstreljevanju vasi. Tudi po presoji sodišča prve stopnje njene smrti ni mogoče povezovati z okoliščino, ki jo je zakonodajalec določil kot relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in sicer s sodelovanjem z NOB. Iz arhivskih listin in tudi iz izjav zaslišanih prič izhaja, da je bila Z.S. dolina jeseni 1944 osvobojena. Nemci so zato večkrat iz Š/P in P. vasi, kjer so imeli topništvo, obstreljevali bližnje kraje, med drugim tudi L., kjer je živela tožničina družina. Tako je dne 6.10.1944, ko so Nemci obstreljevali L., padla granata pred hišo, v kateri je stanovala tožničina družina ter ubila tožničino mater, ki je tedaj stala pred hišo. Takrat sta bila ranjena tudi tožnica in lastnik hiše T. Malo po tem dogodku so Nemci ponovno zavzeli Z.S. dolino ter izropali in požgali hiše. V arhivskih listinah se sicer navaja, da je tožničina mati padla kot žrtev okupatorja, kakor tudi, da je bila na strani OF, vendar glede na okoliščine, v katerih je umrla, ni mogoče zaključiti, da so jo Nemci ubili zaradi sodelovanja z NOB. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je bila njena smrt posledica vojnih dogodkov -

bojev, ki so tedaj potekali na navedenem območju. Zato v zadevi niti ni relevantno, ali je tudi sicer sodelovala z NOB, kot to zatrjuje tožnica. Zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da ji je prvostopni organ priznal uveljavljani status. Sodelovanje matere s partizani je izkazano. Dajala jim je zatočišče in hrano ter prenašala informacije. Nemci so vas napadli, ker so vaščani L. ves čas aktivno sodelovali s partizani. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožničina mati izgubila življenje zaradi obstreljevanja njene vasi in s tem tudi njene hiše. Nedvomno gre za vojne dogodke in boje, ki so potekali na navedenem območju. Toda navedeno dejansko stanje še ne pomeni, da je tožnica izkazala, da je bila njena mati ubita prav zaradi sodelovanja z NOB. Iz nobenega v postopku predloženega in izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bila smrt tožničine matere posledica njenega sodelovanja z NOB ali pa da je izgubila življenje v drugih okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bila ubita kot talka. Prav te pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit, določa ZZVN v spremenjenem 8. odstavku 2. člena ZZVN. Dejansko stanje je bilo zato popolno in pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem konkretno naj bi bila podana kršitev postopka v upravnem sporu pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.