VSRS Sklep I Up 459/2002

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.12.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice NG z dne 30.12.1996, s katero je prvostopni organ v uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave V. z dne 25.3.1995 popravil podatke glede fakturne vrednosti uvoženega blaga in nato ponovno izračunal carinsko osnovo ter tožeči stranki naložil doplačilo carine in ostalih uvoznih davščin v skupnem znesku 1.053.971 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopni carinski organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki na podlagi določbe 272. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, CZ/76), naložil plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Strinja se z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče tudi nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev carinskih organov, saj je naknadno pridobljena italijanska izvozna dokumentacija verodostojna in dokazuje višjo fakturno vrednost iz Italije izvoženih osebnih avtomobilov, ki so bili ocarinjeni po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave V. z dne 25.3.1995. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, ker je presodilo, da niso primerni za dokazovanje vrednosti blaga kot carinske osnove.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta kršila postopek, ker nista ugodila tehtnim dokaznim predlogom, s čimer je bila onemogočena enakopravna ter pravična obravnava v predmetnem upravnem postopku. Že ves čas opozarja, da se za isto blago pojavljata dve fakturi. Prva je tista, ki jo je prejela od dobavitelja in jo uveljavljala v carinskem postopku, drugo pa je dobavitelj uveljavljal v carinskem izvoznem postopku v Italiji. Tudi dobavitelj Yalu je imel interes, da v italijanskem carinskem postopku predloži čim višje fakture, da se ga v največjem možnem obsegu oprosti plačila prometnega davka. Tožeča stranka nima vpliva na to, kakšne fakture zase izdela dobavitelj in kako jih uporablja. Nobenega dvoma ni, da je fakture, ki jih je predložila v carinskem postopku, izdelal dobavitelj, zato jih ni mogla izpolniti sama za svoje potrebe. Sporne fakture so vsaj toliko verodostojne kot tiste, na katere opira svojo odločitev tožena stranka v izpodbijani odločbi. V tej zadevi je sporno, katere fakture so pravilne in na podlagi katere izmed njiju bi moral prvostopni organ odmeriti carino. To pa je potrebno raziskati v natančnejšem dokaznem postopku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev organa prve stopnje o doplačilu carine in ostalih uvoznih davščin temelji na 272. členu CZ/76 in ugotovitvah, ki izhajajo iz zapisnika o naknadni kontroli dokumentacije z dne 23.6.1995. CZ/76 v 1. odstavku 272. člena določa, da če je bil plačan večji ali manjši znesek carine in drugih uvoznih davščin zaradi tega, ker deklarant ni v deklaraciji prijavil pravilnih podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, carinarnica ne glede na prvi odstavek 269. člena tega zakona v dveh letih od dneva, ko je vložil deklaracijo, izda odločbo o plačilu oziroma povračilu carine in drugih uvoznih davščin. Iz zapisnika o naknadni kontroli z dne 23.6.1995 izhaja, da je tožeča stranka po UCD z dne 25.3.1995 uvozila 17 osebnih avtomobilov v skupni vrednosti 140.200.000 ITL. Na podlagi naknadnega preverjanja podatkov o okoliščinah izvoza iz Italije pa je bilo ugotovljeno, da je bil v Italiji prijavljen izvoz te pošiljke v vrednosti 177.271.000 ITL, zaradi česar bi morala tožeča stranka plačati 5.099.011 SIT carinskih dajatev, kar je 1.054.014 SIT več kot je dejansko plačala.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov je tožeča stranka že v upravnem postopku (kasneje pa tudi v tožbi in pritožbi v upravnem sporu) prerekala dejanske ugotovitve carinskih organov, da naj bi kupnina za dobavljene avtomobile znašala 177.271.000 ITL (in ne 140.200.000 ITL). V potrditev svojih navedb je predložila ponudbo izvoznika Y. po predračunih v vrednosti 65.500 ITL in 74.700 ITL z dne 2.3.1995 ter naloga za izvršitev nakazila v tujino pri LB Ljudski banki MS z dne 10.3.1995 in 13.3.1995, v prej navedenih zneskih.

Predlagala je, da se opravijo poizvedbe pri Pošti Slovenije oziroma T., ali je poleg navedenih predračunov in računov tožeča stranka od izvoznika Y. prejela še kakšno pošto, ter da se preverijo finančne listine carinskega zavezanca, iz katerih bo razvidno, da niti v spornem in niti v drugem obdobju niso bila izvršena druga plačila na izvoznikov račun. Zahtevala je tudi zaslišanje direktorja A.m. d.o.o. S.M. kot tudi pristojne osebe z italijanske strani. Sodišče prve stopnje navedenih dokaznih predlogov ni upoštevalo, temveč se je v celoti sklicevalo na razloge tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Po mnenju pritožbenega sodišča takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedla, da so verodostojni italijanski izvozni carinski dokumenti, ker iz njih izhaja, da so bile italijanski strani predložene fakture z višjimi vrednostmi za posamezne avtomobile, medtem ko ni presodila ugovorov tožeče stranke ter se konkretno opredelila, zakaj šteje, da slednja z dokaznimi predlogi ne bi mogla uspeti.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in iz nje tudi ni razvidno, da so bila ta dejstva sploh presojena, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.