VSRS Sklep I Up 447/2001

Pritožba se zavrže.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep Občinskega sveta Občine G. o prenehanju mandata člana občinskega sveta M.Š., sprejetega na nadaljevanju 22. redne seje dne 6.12.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka) pa je zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Tožbo je sodišče obravnavalo po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, saj glede na naravo izpodbijanega akta sodno varstvo v upravnem sporu ni zagotovljeno že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS. Z izpodbijanim aktom se namreč ne odloča o pravici ali obveznosti tožnika, pač pa se nanaša na njegovo pasivno volilno pravico, ki kot ustavna pravica iz 43. člena Ustave Republike Slovenije uživa ustavno jamstvo pri njenem uresničevanju in varovanju. Prenehanje mandata članu občinskega sveta ureja 37.a člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), med razlogi za prenehanje mandata pa je tudi odstop. Odstop kot razlog za prenehanje mandata članu občinskega sveta določa tudi Statut Občine G. (Statut). Po določbi 105. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine G.

(Poslovnik) občinski svet ugotovi prenehanje članstva zaradi odstopa na predlog komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (komisija). Iz upravnih spisov izhaja, da je bila podlaga za sprožitev postopka ugotovitve prenehanja mandata tožnikova izjava o nepreklicnem odstopu z dne 14.10.1998, podana pred lokalnimi volitvami, za katero je tožnik opozoril, da gre za zlorabo, saj je bila ta izjava dostavljena komisiji brez njegove vednosti. To izjavo je ob izstopu iz ... stranke preklical, preden je bil sprejet izpodbijani ugotovitveni sklep. Izjava volje o odstopu s funkcije mora biti po stališču sodišča prve stopnje v pisni obliki, mora pa biti tudi resna, svobodna in pristna. Dvom v resnost izjave izhaja že iz datumske označbe 14.10.1998, ko tožnik še ni imel mandata člana občinskega sveta. Zato tudi ni mogla biti podlaga za ugotovitev, da je tožniku prenehal mandat v občinskem svetu. Sodišče še pripominja, da Občinski svet Občine G. po določbi 37.a člena ZLS in identični določbi 24. člena Statuta takega pooblastila ni imel. Občinski svet lahko le ugotovi, da so nastopili razlogi za prenehanje mandata na podlagi poročila komisije, kar v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, ker je ocenilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, ne more rešiti spora, ker bistvene dejanske okoliščine v postopku niso bile ugotovljene in ker niso bila upoštevana pravila postopka. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 3.

odstavka 23. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče samo meritorno odloči o zadevi, torej, ali je njegova odstopna izjava z dne 14.10.1998 pravno upoštevna ali ne. Strinja se sicer z razlogovanjem sodišča prve stopnje o tem, da obstaja dvom v resnost odstopne izjave z dne 14.10.1998, vendar meni, da ta izjava sploh ni bila resna, svobodna in pristna odstopna izjava. Žal pa izrek izpodbijane sodbe po njegovem mnenju ni v skladu z obrazložitvijo, saj bi morala slediti zgolj odprava izpodbijanega sklepa in njegova nadomestitev s sodno ugotovitvijo, da odstopa ni bilo, ne pa vračanje v ponovni postopek. V nasprotju z razlogi sodbe je tudi stališče sodišča prve stopnje, da glede na dejansko stanje ne more rešiti spora, ker bistvene okoliščine v postopku niso bile ugotovljene.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbo je bilo treba zavreči zaradi naslednjih razlogov:

V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti sklepa občinskega sveta tožene stranke glede prenehanja tožnikovega mandata za člana občinskega sveta in šele v pripravljalni vlogi je podrejeno predlagal tudi odpravo tega sklepa. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi ne navaja razlogov za ugotovitev ničnosti. Ker po mnenju pritožbenega sodišča ugotovitveni sklep ni upravni akt, ampak je le posamični akt, ki se nanaša na tožnikovo pasivno volilno pravico, ugotavljanje ničnosti takega akta niti ni možna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v mejah podrejeno postavljenega tožbenega zahtevka, ki mu je ugodilo v celoti in izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine G. odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožnik je torej uspel s svojim podrejenim zahtevkom v celoti in si svojega pravnega položaja s pritožbo ne more več izboljšati. S tem pa tudi nima več pravnega interesa do pritožbe. Na pravni interes, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi v fazi pritožbenega postopka. Če pa pritožnik nima več pravnega interesa za pritožbo, je taka njegova pritožba po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1.

odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, šteje za nedovoljeno pritožbo.

Zahtevek, ki ga tožnik postavlja sedaj v pritožbi, namreč, da bi moralo prvostopno sodišče odločati o njegovi pravici do mandata (spor polne jurisdikcije), pa bi tožnik moral postaviti najkasneje do izdaje sodbe prvostopnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev o tem, ali bo o nekem sporu odločalo v sporu polne jurisdikcije, v izključni domeni sodišča, ki odloča o sporu, seveda ob pogoju, da so podani zakonski pogoji za tako odločanje. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo le v mejah podrejenega tožbenega zahtevka, pa je tožniku (ob pomanjkanju takega predloga) tudi posredno povedalo, da ne bo odločalo v sporu polne jurisdikcije.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo nedovoljeno pritožbo na podlagi določbe 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS zavrglo.