VSRS Sodba I Up 501/2002

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 84/99-11 z dne 13.3.2002 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo z dne 17.11.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota L., Izpostava V. z dne 7.4.1998, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. S prvostopno odločbo je bilo tožnikoma kot investitorjema naloženo, da morata v roku 20 dni po prejemu te odločbe odstraniti kovinsko ograjo-rampo v skupni dolžini 7,00 m, višine 1,00 m, na zemljišču parc. št. 3292/1 k.o. B. ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka); za objekt iz 1. točke sta prepovedana njegova uporaba in promet z njim oziroma z zemljiščem, na katerem je (2. točka); v 3. točki izreka je bilo določeno, da bo, če investitorja v predpisanem roku ne bosta opravila naloženega dejanja, kot je določeno v 1. točki izreka, to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške; stroške postopka, nastale z izvršbo, bosta investitorja plačala na podlagi posebnega sklepa (4. točka); pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (5. točka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so ob sicer nespornem dejstvu, da tožnika za postavitev kovinske ograje nista pridobila ustreznega upravnega dovoljenja, niti nista zanj nikoli zaprosila, po upravnih organih ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa oziroma so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Izpodbijana odločba in odločba prvostopnega organa ugotavljata poseg v nasprotju z določili Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.1-8/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 78/90, 18/93 in 44/97, ZUN) na zemljišču s parc. št.

3292/1 k.o. B., ki predstavlja javno dobro, pri čemer se sklicujeta na dejansko stanje ob inšpekcijskem pregledu dne 16.1.1997. Nasprotno pa iz navedenega zapisnika izhaja, da je sporna železna ograja postavljena na parc. št. 297 k.o. B., ki je v lasti tožnikov, tik ob krajevni poti s parc. št. 3292/1 k.o. B. ter da mejniki zaradi večje količine snega ob pregledu niso bili vidni. Presodilo je, da je opozarjanje tožnikov na neskladje med zapisniško ugotovljenimi dejstvi in na podlagi le-teh napravljenim sklepom glede dejanskega stanja utemeljeno, izpodbijana odločba pa nezakonita in neizvršljiva. Tožbi je zato ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Navedlo je, da bo za presojo zakonitosti izrečenega ukrepa potrebno bolj natančno in popolno ugotoviti dejansko stanje v zvezi s tem, kje se dejansko nahaja sporna železna ograja. Tožbenemu predlogu, naj sodišče opravi glavno obravnavo-, ni ugodilo, saj bosta tožena stranka oziroma prvostopni organ lažje dopolnila postopek in izvedla potrebne dokaze za odpravo nejasnosti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Tudi če je parcelna številka v izreku odločbe napačno navedena, to ni stvar dejanskega stanja, ampak pomota, ki se v skladu z določbami ZUP lahko vsak čas popravi. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN je bistveno, da investitor za poseg v prostor ni imel ustreznega upravnega dovoljenja, kar je v obravnavani zadevi nesporno. Dejstvo, ali sporna kovinska ograja stoji na javni poti ali na zemljišču, ki je v lasti tožnikov, v inšpekcijskem postopku ni pomembno. Med strankami ni sporno, za katero kovinsko ograjo gre. Slednja je v izreku odločbe označena tako z načinom izvedbe, kot tudi z višino in dolžino, zato ni dvoma, na katero ograjo se nanaša inšpekcijski ukrep. Izrek inšpekcijske odločbe je določen. V njem sta jasno opredeljena objekt, na katerega se nanaša inšpekcijski ukrep, kot tudi obveznost tožnikov, da sporno ograjo odstranita. Tožena stranka zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnika navajata, da pritožba temelji na stališču, da sta investitorja postavila železno rampo brez ustrezne dokumentacije, kar zadošča za ukrepanje inšpekcijske službe. Pri tem ni pomembno, ali sporna rampa stoji na javnem svetu ali pa na zemljišču, ki je v lasti tožnikov. To stališče ustreza toženi stranki, je zelo enostransko in brez pravne podlage. Navajata, da sta dne 31.1.1997 podala vlogo za izdajo soglasja k priglasitvi del za postavitev železne rampe, a Občina B. na to priglasitev ni dala odgovora. Elaborati Geodetske uprave in meritve, ki so bile opravljene dne 19.10.1992, 6.6.1985 in 20.4.1995, lahko pokažejo, kje poteka meja med javno cesto in zemljiščem, ki je v lasti tožnikov, zato nove meritve, ki bi pokazale, na katerem zemljišču stoji sporna ograja, niso potrebne.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika za železno ograjo-rampo nista pridobila upravnega dovoljenja. Sporno je, ali je odločba prvostopnega organa izvršljiva, glede na to, da ni jasno, ali je ograja postavljena na zemljišču s parc. št. 297 k.o. B., ki je v lasti tožnikov, ali na krajevni poti s parc. št. 3292/1 k.o. B.

ZUN v 1. odstavku 73. člena določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča.

V obravnavanem primeru so bile ugotovljene vse okoliščine za izrek urbanističnega ukrepa. Ni sporno, na katero železno ograjo se ukrep nanaša (določena je z načinom izvedbe, dolžino in višino), kot tudi ni sporno, da sta investitorja tožnika, ki za poseg nista pridobila dovoljenja. Po presoji vrhovnega sodišča je zato zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je izpodbijana odločba zaradi neskladja med zapisniško ugotovljenimi dejstvi glede parcelne številke in na podlagi le-teh napravljenim sklepom glede dejanskega stanja, neizvršljiva in nezakonita. Parcelna številka zemljišča, na katerem je železna ograja postavljena, v tem primeru, ko sta znana investitorja, ni bistvena in ne more vplivati na odločitev o tej stvari, ker je objekt dovolj natančno označen, da ni dvoma, za katero ograjo gre.

Glede na navedeno predstavlja v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje zadostno dejansko podlago za ukrepanje prvostopnega organa, zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev tožene stranke, ki je pritrdila organu prve stopnje, da je pravilno uporabil določbo 1. odstavka 73. člena ZUN in investitorjema izrekel ustrezen ukrep.

Ker je glede na navedeno podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2.

odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.