VSRS Sodba I Up 87/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 207/2003-6 z dne 11.11.2003.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku v zadevi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju.

Tožena stranka se v razlogih svoje odločitve sklicuje na podatke navedenega sodnega spisa in na ugotovitev, da je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožnika (prosilca in njegove žene) tako, da sta jima bila toženca dolžna plačati 320.965 takratnih din s pripadki, obenem pa sta bila tožnika kot toženca po nasprotni tožbi dolžna plačati tožencema 341.880,58 din s pripadki. Zoper sodbo sta vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju dne 25.11.1981 zavrnilo kot neutemeljeno. Nato sta vložila revizijo, ki jo je vrhovno sodišče 20.5.1982 zavrnilo. Dne 29.5.1996 sta vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno s sklepom z dne 28.9.1986 zavrglo. Zoper sklep sta 17.6.1986 vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče 18.11.1986 s sklepom v celoti zavrnilo. Zoper ta sklep sta 23.5.1988 vložila revizijo, ki je bila s sklepom sodišča prve stopnje dne 12.8.1988 zavržena kot nedovoljena. Zoper ta sklep sta se pritožila, višje sodišče je s sklepom pritožbo dne 12.10.1988 zavrnilo. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbo zoper ta sklep sta vložila 28.9.1992, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo 11.11.1992. Pritožbo z dne 5.12.1992 zoper sodišče druge stopnje je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo kot nedovoljeno 14.7.1993, pritožbo z dne 30.7.1993 zoper slednji sklep je višje sodišče zavrnilo 8.9.1993. Ponovno sta se pritožila 27.10.1993, sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo 20.2.1995 kot nedovoljeno. Zoper ta sklep sta 16.3.1995 vložila pritožbo na višje sodišče, ki pa ji je 25.10.1995 ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z napotki sodišču, naj tožnika pozove ali je mogoče to vlogo šteti za revizijo. Nato sta bila pozvana, da se izjasnita glede opredelitve vloge z dne 27.10.1993, odgovorila sta, da gre za revizijo. Revizija je bila nato predložena v odločanje vrhovnemu sodišču, ki jo je 31.5.2000 zavrnilo s sklepom. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da je sodba postala pravnomočna dne 25.11.1981. Reviziji sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni, zato so bila v tem postopku izčrpana vsa pravna sredstva. Terjatev obeh tožnikov do Č.M. in J. je tudi že zastarana. Zastopanje po odvetniku v tej zadevi ni smiselno niti upravičeno. Zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

Upravno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da tožba ni utemeljena. Po določbi 2. odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 48/2001, v nadaljevanju ZBPP), se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). V skladu s 24. členom se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec predlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna, ima verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zahteve. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje in zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja brezplačno pomoč v zadevi, ki je bila pravnomočno končana s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 25.11.1981, saj so bila v postopku izčrpana že vsa pravna sredstva, ki jih je tožeča stranka glede na določbe Zakona o pravdnem postopku, upravičena vložiti.

Upravno sodišče zato v celoti pritrjuje toženi stranki, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Upravno sodišče v celoti soglaša z razlogi, na katerih temelji odločba tožene stranke in jih, v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ne ponavlja.

Tožnika v pritožbi navajata, da terjatev iz sodbe z dne 3.6.1981 ni zastarana. Dokaz za to je sklep Višjega sodišča v Celju z dne 25.10.1995. Sodba z dne 3.6.1981 ni pravilna. Sodnica E.K. je bila kazensko ovadena (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 8.11.1995). Tožnika predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da tožnika uveljavljata pravico do brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravdno zadevo Okrajnega sodišča v Celju. Tožena stranka v svoji odločbi in sodišče v izpodbijani sodbi sta podrobno opisala, kako je potekala pravdna zadeva, kakšna pravna sredstva (redna in izredna) so bila vložena v zadevi in kakšne odločitve so bile sprejete. Tožnika ne izpodbijata opisani potek navedene pravne zadeve. Ob takšnem dejanskem stanju je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da zadeva zaradi pravnomočnosti in izčrpanosti izrednega pravnega sredstva revizije, ter zastaranosti prisilne izterjave, nima verjetnega izgleda za uspeh. Pravdna pot je končana, tudi za morebitno obnovo postopka so potekli roki, glede na zastaralne roke pa tudi izvršilnega predloga ni razumno sprožati. Na tej podlagi je tožena stranka pravilno odločila, ko je prošnjo tožnikov za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Prav tako je pravilno odločilo upravno sodišče, ko je tožbo proti taki odločbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS in glede razlogov na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS.

Ob navedenem na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovor, da sodnica v navedeni pravdni zadevi ni pravilno razsodila in da je bila "prijavljena v kazenskem postopku" in tudi ne sklicevanje na sklep z dne 25.10.1995 Višjega sodišča v Celju, ki je bil sprejet še pred sklepom, s katerim je bilo odločeno v reviziji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.