VSRS Sodba I Up 37/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 657/2000-6 z dne 14.11.2001.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 30.11.1999. Z njo je bilo tožnikoma naloženo, da morata kot investitorja v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti pritlični pomožni objekt - drvarnico, tlorisnih izmer 3,40 m x 3,70 m, višine od 2,10 m do 2,30 m, s položno enokapno streho, pokrito s salonitno kritino, ob obstoječi vrstni stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 1930/7 k.o. V. ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Pod 2. točko izreka so bile določene prepovedi za objekt iz 1. točke izreka, pod 3. točko je bilo določeno, da če tožnika v določenem roku ne bosta opravila naloženega dejanja, bo to na njune stroške opravilo pooblaščeno podjetje, pod 4. točko, da bosta stroške postopka plačala tožnika, določeni pa bodo na podlagi posebnega sklepa. Pod 5. točko je bilo določeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da gre v tem upravnem sporu za ukrep urbanističnega inšpektorja, izrečen na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika ali upravljalca zemljišča. Ni sporno, da sta tožnika opravila poseg v prostor, to je zgradila prizidek -

drvarnico. Sporno je, ali sta tožnika za ta poseg v prostor imela ustrezno dovoljenje. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil tovrstni prizidek že prvotno vključen v načrt izgradnje in kot takšen tudi odobren v lokacijski dokumentaciji. Tožnika v potrditev teh navedb nista predložila nobenih dokazov. Ob inšpekcijskem pregledu dne 10.11.1999 sta bila navzoča, izjavila sta, da bosta sprožila postopek za pridobitev ustreznega dovoljenja. Sodišče prve stopnje še navaja, da ugotovitve tožene stranke potrjuje tudi odločba Javnega podjetja V.-k., iz katere je razvidno, da imajo stanovalci na M.

ulici zgrajene prizidke na javnem vodovodu tako, da je onemogočeno vzdrževanje vodovodnih priključkov. Soglasje Javnega podjetja V.-k. za izgradnjo prizidkov ni bilo dano. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor zastaranja, ker ZUN glede inšpekcijskega nadzorstva oziroma izrekanja inšpekcijskih ukrepov ne določa nobenih rokov. Po presoji sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da dela objekta ne bi bilo mogoče odstraniti brez škode za sosednji objekt.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče zmotno presodilo vprašanje glede ustreznega dovoljenja za izvedeni poseg. Tožena stranka v postopku ni pribavila dokumentacije, ki bi bila potrebna za pravilno odločitev. Tožnika sta že v tožbi pojasnila, da z lokacijsko dokumentacijo ne razpolagata, ker je bila le-ta izdana investitorju GP P., ki pa je kupcem ni izročil. Prejeli so le kupoprodajne pogodbe. Le na podlagi dokumentacije, ki jo ima GP P., bi bilo mogoče ugotoviti, ali je šlo v obravnavanem primeru za nedopusten poseg v prostor, ali pa je bil izvedeni poseg le dograditev stavbe, ki v tem delu še ni bila dokončana. Ta dela, dokončanje in postavitev pomožnega objekta, pa so bila v projektu in v lokacijski dokumentaciji predvidena. Sodišče se ni opredelilo do tožbene navedbe o tem, da je bilo v uporabnem dovoljenju naloženo izvajalcu, "končanje del zunanje ureditve, kakor tudi objektov za hrambo, v skladu s projektom". Odločitev ne more temeljiti zgolj na izjavah tožnikov, danih ob inšpekcijskem ogledu, glede na dejstvo, da sta tožnika prava neuki stranki. Nepravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje na podlagi dokumentacije Javnega podjetja Vodovod-kanalizacija, ki tožnikoma niti ni bila dana na vpogled in z njo nista seznanjena. Vloga javnega podjetja ne more pomeniti dokaza, relevantnega za odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor, da bi odstranitev dela objekta povzročila škodo na osnovnem objektu. Tega dejstva inšpektor ob ogledu namreč ni upošteval.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta, ne glede na gradbeno fazo, odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih, zlasti na podlagi zapisnika z dne 10.11.1999, pravilno povzelo ugotovitev in presodilo, da si tožnika kot investitorja pred pričetkom gradnje sporne drvarnice nista pridobila ustreznega in veljavnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala imeti. Trditev tožnikov, da za sporno gradnjo že obstaja lokacijsko dovoljenje, nima opore v predloženih upravnih spisih. Kot je razvidno iz predloženih spisov sta bila tožnika navzoča ob inšpekcijskem pregledu, opravljenem dne 10.11.1999 in sta zapisnik tudi podpisala. Izjavila sta, da sta investitorja spornega objekta in bosta v najkrajšem času sprožila postopek za pridobitev ustreznega dovoljenja. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Da je gradnja drvarnice dovoljena, sta tožnika prvič navedla šele v tožbi, tega dejstva nista zatrjevala v upravnem postopku. V smislu 3.

odstavka 14. člena ZUS pomeni navajanje tega dejstva nedovoljeno novoto.

Pritožbeni ugovor glede vloge podjetja V.-k. na odločitev ne vpliva. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikoma, da na podlagi navedene vloge ni mogoče z gotovostjo sklepati na dejstvo, ali je bilo za gradnjo sporne drvarnice izdano upravno dovoljenje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča ocena navedene listine na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva. Sodišče prve stopnje obrazložitve ni oprlo le na to listino, temveč jo je navedlo le kot dodaten argument k odločitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke, ki pa te listine pri odločitvi ni uporabila.

Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da je ukrep urbanističnega inšpektorja utemeljen, pravilna in zakonita.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.