VSRS Sklep I Up 677/99

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 533/98-8 z dne 17.6.1999, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS)

zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.2.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep in odločbo Carinarnice N.G. z dne 31.7.1996. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ obnovil postopek po uvozni carinski deklaraciji z dne 3.8.1993, CI V. (v nadaljevanju UCD) v obsegu vrste uvoza, vrednosti blaga ter posledično pri uvoznih dajatvah, z odločbo pa je carinskemu zavezancu - tožniku naložil plačilo uvoznih dajatev in prometnega davka v skupnem znesku 4.121.153,00 SIT za nov vlačilec znamke M.B., uvožen po navedeni UCD kot vloga tuje osebe, na osnovi 30.b člena Carinskega zakona (CZ/76).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi bil tožnik oproščen plačila carine na podlagi določbe 30.b člena CZ/76, ob uvozu tovornega vozila kot vloge tuje osebe - C.C. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je prvostopenjski organ kasneje našel nov dokaz in sicer račun z dne 2.8.1993, iz katerega izhaja, da je tožnik predmetno tovorno vozilo plačal italijanskemu podjetju G. Da je bilo predmetno tovorno vozilo dejansko plačano navedenemu podjetju, potrjuje C.C., ki ga je zaslišalo Poveljstvo centralne davčne policije iz P. Zaslišani je med drugim povedal, da nima nobenega kapitalskega deleža v slovenskih podjetjih. Po presoji sodišča navedena faktura, ki jo je prvostopenjski organ poslal skupaj z zapisnikom o naknadni kontroli uvoženega blaga z dne 28.12.1995, in je obstajala že v času, preden je bil tožnik v obravnavani zadevi oproščen plačila carine, vendar pa takrat prvostopenjski organ zanjo ni vedel, predstavlja obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega organa, kot tudi tožene stranke, da je podan tudi obnovitveni razlog po 4. točki 249. člena ZUP/86, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je bila za stranko izdana ugodna odločba, na podlagi njenih neresničnih navedb, s katerimi je bil organ, ki je vodil postopek spravljen v zmoto. Ker ob uvozu tovornega vozila niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 30.b člen CZ in bi torej že ob samem uvozu predmetno tovorno vozilo, če bi prvostopenjski upravni organ razpolagal z obstoječimi dokazi, ki jih je pridobil kasneje, moralo biti podvrženo plačilu carine. Že sama pogodba o vlaganju v tožnikovo obratovalnico v L., ki sta jo dne 25.2.1993 sklenila tuji vlagatelj C.C. in tožnik kot obrtnik, ni v skladu z namenom in funkcijo tujega vlaganja v smislu 30.b člena CZ, ki stimulira dolgoročno tuje vlaganje. V 8. členu pogodbe je namreč navedeno, da se domači partner tujemu obvezuje vrniti protivrednost vloženih sredstev v roku 5 let po dejanskem vlaganju po petih enakih letnih obrokih (20 % vrednosti vloženih sredstev letno). Tako že sama pogodba kaže na to, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za tuje vlaganje, ki je po določbi 30.b člena CZ/76 oproščeno carine, kar samo še potrjuje ugotovitve carinskih organov. Tožena stranka sicer nima prav, ko navaja, da je s prvostopenjsko odločbo nadomeščena carinska deklaracija, ki od dneva izdaje sklepa in odločbe ne učinkuje več. Nadomeščen je le del carinske deklaracije, iz katerega izhaja oprostitev plačila uvoznih dajatev. Čeprav upravna organa tega nista v izreku formalno navedla, to ni taka kršitev, da bi bila navedena odločba nezakonita.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče tožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da gre za težke kršitve postopka, zaradi katerih izpodbijane odločbe ni mogoče niti preizkusiti. Tudi če bi razlogi za obnovo carinskega postopka po carinski deklaraciji z dne 3.8.1993 obstajali, bi v vsakem primeru morala biti razveljavljena carinska deklaracija in na novo izdana nova, ki bi nadomeščala uvoz blaga po deklaraciji z dne 3.8.1993. Tega tožena stranka ni storila, pa bi morala, saj ne moreta obstajati dve popolnoma nasprotujoči si odločitvi upravnega organa v isti zadevi. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni bilo potrebno zaslišanje tujega vlagatelja o tem, ali so listine, ki jih je pribavila Carinarnica v N.G., verodostojne ali ne. Tuje listine tujih organov so v popolnem nasprotju z listinami, ki so jih izdali naši organi (potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 18.3.1993 in odločba istega ministrstva z istim datumom, ki ocenjuje, da je pogodba o vlaganju z dne 25.2.1993 skladna z ustavo in zakoni Republike Slovenije). To so listine, na podlagi katerih je bila po uvozni carinski deklaraciji izrečena carinska oprostitev zaradi tujih vlaganj. Nevzdržno je, da se spoštujejo fiktivne tuje odločbe, zanemarjajo pa se pravnomočne odločbe najvišjih upravnih organov v republiki. Dokler je v veljavi pravnomočna odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 18.3.1993, je vsaka drugačna odločitev katerega koli upravnega organa v državi, ki je v nasprotju s takšno pravnomočno odločbo, nezakonita in protiustavna. Zato je tožnik vztrajal pri neposrednem zaslišanju tujega vlagatelja, da bi dokazal fiktivnost listin, ki jih je carinarnica pribavila od tujih organov (Finančne policije I.). Tuji vlagatelj C.C. je pred finančnimi organi v I. zamolčal tuje vlaganje in prikril izvoz kapitala na ta način, da je dal izstaviti fakturo za nakup tovornega vlačilca. Sam pa ne more trpeti škodljivih posledic, ker tuji vlagatelj posel, ki ga je sklenil v Republiki Sloveniji, pred finančnimi organi v I. prikriva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za obnovo carinskega postopka, v katerem je bila tožniku priznana uveljavljana carinska oprostitev na podlagi določbe 30.b člena CZ/76. Izpodbijana sodba se, tako kot tudi odločba tožene stranke, sklicuje na zaslišanje s pogodbo o tujem vlaganju izkazanega vlagatelja v tožnikovo obratovalnico C.C., ki je bil zaslišan le v tujini, na Poveljstvu centralne davčne policije iz P. Toda pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti, saj pritožbenih ugovorov, s katerimi tožnik izpodbija verodostojnost izjave C.C. in fakture, ki naj bi jo le-ta izstavil za nakup tovornega vlačilca, ne more presoditi na podlagi podatkov v predložnih spisih. Med predloženimi spisi namreč ni v overjenem prevodu zapisnika o zaslišanju C.C.

Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 2. odstavka 170. člena ZUP/86 tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu. Ker med predloženimi spisi ni vseh listin, pritožbeno sodišče torej ne more presoditi, kakšno izjavo je podal C.C. o okoliščinah, ki so pravno pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, torej o vlaganju tuje osebe, ki je izkazano z navedeno pogodbo.

Iz tožbe izhaja, da je tožnik s tem, ko je zahteval zaslišanje in izvedbo posameznih dokazov, zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je zatrjeval, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo carinskega postopka in v zvezi s tem predlagal izvedbo posameznih dokazov. Uveljavljal je razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa kaže vendarle na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče tožnikovim predlogom ni sledilo in je svojo odločitev sprejelo na seji. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko bo dejansko stanje glede razlogov za obnovo upravnega carinskega postopka pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, v novo sojenje.