VSRS Sodba I Up 1007/2000

Pritožbo se zavrne in se potrdi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 964/98-9 z dne 5.7.2000.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Z./S. z dne 21.8.1996. Z jim je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za uvedbo postopka za določitev funkcionalnega zemljišča k objektu na zemljišču parc. št. 1664, ki je pripisana v z.k. vložek 246 k.o. Z.-mesto. Tožena stranka je ugotovila, da je postala odločba Komiteja za družbeno planiranje, gospodarstvo in prostorsko urejanje Skupščine občine Z./S. z dne 14.3.1983, ki je bila izdana v upravnem postopku izročitve zemljišča na parc. št. 1663/2 - njiva k.o.

Z.-mesto v izmeri 214 m2, v družbeni lastnini, J.J., pravnomočna 1.4.1983. S tem je v tem obsegu prenehala veljati odločba Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine Z./S. z dne 5.10.1977, ki pa je še vedno veljavna v tistem delu, ki določa kot funkcionalno zemljišče stanovanjski hiši na Ulici ....., Z./S., parc. št. 1663/1 k.o. Z.-mesto, v obsegu 82 m2. V skladu s tem je bil izvršen v zemljiško knjigo. Tožena stranka ni presojala, ali je že pravnomočna odločba pravilna in zakonita. Zakonitost pravnomočnih odločb je mogoče ponovno preizkusiti in jih kot nezakonito odpraviti ali spremeniti le v primerih pod pogojih in v rokih, ki so z zakonom predpisani v izrednih pravnih sredstvih.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bilo sporno zemljišče - to je parc. št. 1663/2 k.o. Z.-mesto, v izmeri 214 m2, vpisano v zemljiškoknjižni vložek 246 po prvotni odločbi z dne 5.10.1977 dejansko pripisano k stanovanjski hiši parc. št. 1664 k.o. Z.-mesto, kot funkcionalno zemljišče. Vendar je bilo z odločbo Skupščine občine Z./S. z dne 14.3.1983 na podlagi 7. in 21. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) prenešeno na uporabnika Občino Z./S. Ta zakon je določal, da so morali prejšnji lastniki oziroma uporabniki zemljišč, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo le-ta izročiti občini. Tedaj je bilo po zemljiškoknjižnih podatkih navedeno zemljišče vpisano na ime uporabnika W.R., ta pa se je v postopku strinjal z dodelitvijo tega zemljišča občini. Ker je predlagatelj postopka parcelacije J.J. k svoji vlogi priložil tudi izjavo, da je W.R. izplačal za sporno parcelo odškodnino, prvostopni upravni organ ni videl ovir za predodelitev spornega funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši na parcelni številki 1662 k.o. Z.-mesto, P. ..., Z./S.. Med občino Z./S. ter J.J. je bila nato dne 23.6.1983 sklenjena pogodba. Z njo je občina izročila sporno funkcionalno zemljišče, tedaj vpisani v zemljiškoknjižni vložek 574 k.o. Z.-mesto v uporabo J.J. To dejstvo je bilo nato tudi vpisano v zemljiško knjigo, v zemljiškoknjižni vl. št. 183. Ker je prvostopni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ugotovil, da je bilo sporno funkcionalno zemljišče k objektu tožnika že odločeno, je njegovo zahtevo zavrgel na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ sicer nepravilno uporabil določbo 2. odstavka 125.

člena ZUP, saj je postopek uvedel in je o stvari odločil, potem ko je ugotovil in to na podlagi predloženih dokazov, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, zato bi moral že z odločbo zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen. Vendar navedena nezakonitost ne more pripeljati do drugačne odločitve. Zato je odloča tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka pa je tožniku pravilno obrazložila, da je zakonitost pravnomočnih odločb moč ponovno preizkusiti le v določenih primerih.

Tožnik v pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena, zmotna in birokratska. Sodišče ni upoštevalo nobenih njegovih resničnih dejstev in preteklih dogodkov. ZUP je bil neenakopravno uporabljen. Zaslišan bi moral biti tudi takratni odvetnik L.B., ki je bil v letu 1983 v navedene dogodke zanesljivo aktivno vključen. Udeleženec W.R. pa je med tem umrl. Bil je ogoljufan, saj je v prazno plačal 214 m2 zemljišča in ustrezne javne dajatve ter davke. O spremembah pri določitvi funkcionalnega zemljišča ni bil obveščen. Pričakuje pravično sodno odločitev.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo funkcionalno zemljišče k objektu tožnika na parc. št. 1644 k.o.

Z.-mesto (Ulica .., Z./S.), že odločeno in to v obsegu in na podlagi odločb in pogodbe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Na podlagi navedenih listin je bil opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo. Zaključki in ugotovitve sodišča prve stopnje tožene stranke so skladni z navedenimi listinami, ki se nahajajo v spisu. Ob takšnem dejanskem stanju je po presoji pritožbenega sodišča, pravilna presoja sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Ker pa je tožnik vložil zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je tožnikovo zahtevo zavrgel. Ob takšni oviri za ponovno odločanje le pribava listin ne more biti podlaga za stališče, ki ga sodišče prve stopnje navaja glede zavrženja.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V njih tožnik smiselno uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na pravnomočno že zaključene upravne postopke, na podlagi navedenih odločb in pogodbe. Že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tožniku pravilno pojasnila, da je zakonitost pravnomočnih odločb možno ponovno preizkusiti le v primerih in pod pogoji, ki so v zakonu predvideni za izredna pravna sredstva. Postopek, ki je bil voden na podlagi tožnikove vloge, pa je bil voden kot postopek določitve funkcionalnega zemljišča in ne kot postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.