VSRS Sodba I Up 356/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 935/98-10 z dne 26.1.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo kmetijskega inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota L., Izpostava G. z dne 7.4.1998. S to odločbo je kmetijski inšpektor tožniku prepovedal uporabo kmetijskih zemljišč parc. št. 195, 196, 190, 189, 187, 185 in 188 k.o. G.v. v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, mu odredil vzpostavitev zemljišč v prejšnje stanje, tako da odstrani vse deponirane prikolice in drug odpadni material, poravna razsuti material na površini okoli 5.000 m2, zemljišče nasuje s plastjo zemlje v debelini najmanj 10 cm in ga zatravi; postavil pa mu je tudi rok izvršitve ter odločil o stroških.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je glede na ugotovitve upravnih organov sporno zemljišče v I. območju kmetijskih zemljišč, ki se po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96) lahko uporablja le za kmetijsko proizvodnjo in mu je možno namembnost spremeniti le s predhodno spremembo prostorskih planov Republike Slovenije in lokalne skupnosti. Ker pa je tožnik na obravnavanih zemljiščih navozil odpadni material, je kršil določbe ZKZ o namenski rabi kmetijskih zemljišč, zato je kmetijski inšpektor ravnal pravilno in zakonito, ko mu je izrekel ukrepe na podlagi 107. člena ZKZ. Kot neutemeljene in pravno nepomembne pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikova tožbena ugovora, češ da ni vedel, da so obravnavana zemljišča razvrščena v I. območje kmetijskih zemljišč ter da obravnavano zemljišče nujno potrebuje za odlaganje materiala, ker mu je njegovo dvorišče postalo pretesno.

Tožnik v pritožbi navaja, da nikoli ne bi uničil dobre zemlje. Ve da obravnavana zemljišča nikoli niso bila njive, zato mu ni jasno, kako so lahko razvrščena v I. območje kmetijskih zemljišč. Meni, da bo treba njihovo namembnost spremeniti, saj se spreminjajo tudi potrebe prebivalcev. Vendar je bila njegova prošnja za spremembo kategorizacije teh zemljišč v občini že dvakrat zavrnjena oziroma nanjo ni dobil odgovora. Obravnavana zemljišča nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti in upa, da mu bo to v bodočnosti uspelo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Zaradi varstva kmetijskih zemljišč kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine je v Ustavi Republike Slovenije (71. člen) in je bilo v času odločanja prvostopnega upravnega organa v obravnavani zadevi v Zakonu o urejanu prostora (ZUreP), Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in ZKZ (2. do 16. člen) urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zlasti najboljših kmetijskih zemljišč. Za zagotovitev tega varstva se na podlagi strokovnih izhodišč in pregleda zemljišč kmetijska zemljišča razvrstijo glede na njihovo kakovost in pomembnost za kmetijsko proizvodnjo v prostorskih planskih aktih države in občin (2., 3. in 8. - 10. člen ZKZ).

Poseganje v kmetijska zemljišča v smislu njihove uporabe za drug namen je možno le na način, določen v 8. členu ZKZ. Kršitve določb 2. do 16. člena ZKZ ugotavljajo pristojni inšpektorji, ki imajo v 107. členu ZKZ določena pooblastila za ukrepanje.

Za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč I. območja, med katera spadajo najboljša kmetijska zemljišča, ki so v Republiki Sloveniji, je treba, kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stanka, najprej spremeniti prostorske plane (8. člen ZKZ), sprejeti prostorske izvedbene akte (21. do 45. j člen ZUN) in pridobiti ustrezna upravna dovoljenja (50., 51. člen ZUN za gradnjo pa tudi gradbeno dovoljenje po Zakonu o graditvi objektov) in šele nato je dopustno ta zemljišča uporabiti za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Ker je tožnik brez spremembe planskih aktov in prostorskih izvedbenih aktov ter brez ustreznih upravnih dovoljenj kmetijska zemljišča I. območja uporabil za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča kmetijski inšpektor ravnal pravilno in zakonito, ko mu je naložil odpravo posegov in vzpostavitev zemljišč v prejšnje stanje. Tudi sodba prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke in kmetijskega inšpektorja, je zato pravilna in zakonita.

Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori, češ da ni vedel za razvrstitev zemljišč in da obravnavana zemljišča po svoji kakovosti ne spadajo v I. območje kmetijskih zemljišč ter da bo v bodočnosti njihova namembnost prav gotovo drugačna. Nepoznavanje predpisov in potrebe po zemljiščih namreč ne opravičujejo nezakonitega posega na najboljša kmetijska zemljišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.