VSRS Sodba I Up 585/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1601/99-16 z dne 20.4.2000 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije v Ljubljani z dne 23.9.1999 odpravi v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena in v tem obsegu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.1999. S to je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote K. z dne 21.5.1999, s katero je ta odločila, da se tožniku ne prizna status in pravice vojnega invalida (1. točka izreka) ter da se tožnikov zahtevek za uvedbo postopka za izplačilo zamudnih obresti za neizplačane zneske invalidskega dodatka od 1.3.1995 do 31.12.1995, zavrne (2. točka izreka). Tožena stranka je o pritožbi odločila tako, da je pritožbi delno ugodila in sicer, kolikor se nanaša na zahtevek tožnika za izplačilo invalidskih prejemkov, ter v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje, v ostalem pa je pritožbo zavrnila.

Tožena stranka je na podlagi podatkov v spisu ugotovila, da je tožnik državljan Republike Slovenije in, da je bil z odločbo upravnega organa Občine G. - Bosna in Hercegovina, razvrščen v I. skupino invalidnosti ter je na podlagi te in kasnejših odločb užival pravico do osebne invalidnine in dodatka za tujo pomoč in postrežbo. Za izvršitev te odločbe je bil, tako po prejšnjih predpisih kot tudi po ZVojI, pristojen organ, ki je odločbo izdal, torej organ v BIH, ki je odločbo tudi izvrševal vse do 25.10.1991. Ker se torej navedena odločba na dan 25.6.1991 ni izvrševala v Republiki Sloveniji, tožniku, glede na določbo 119. člena ZVojI, statusa in pravic ni mogoče priznati. Po presoji tožene stranke, to, da je tožnik prejemke iz naslova statusa in pravic, uveljavljenih na podlagi odločbe, izdane v BIH, prejemal na naslov stalnega prebivališča v Kranju, ne pomeni, da se je odločba izvrševala v Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je tožena stranka, glede na dejansko stanje, ki je bilo v postopku pravilno ugotovljeno in tudi ni sporno, pravilno odločila o zadevi in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče navaja, da je sicer res, da se je navedena odločba določen čas in sicer do 25.10.1991, ko je Občina K. prevzela celoten tožnikov invalidski spis, pa do februarja 1995, izvrševala v Sloveniji. Vendar pa glede na določbo 119. člena ZVojI, v kateri je pogoj izvrševanja odločbe v Sloveniji vezan na datum 25.6.1991, kasnejšega izvrševanja tuje odločbe ni mogoče upoštevati. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi, št. U 1600/95 z dne 14.1.1999, sodišče navaja, da je bilo to mnenje dano v drugi zadevi, v kateri se je odločalo o tožnikovi pravici do invalidskega dodatka po Zakonu o vojaških invalidih.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 119. členu ZVojI, ob tem, ko sodišče samo navaja, da se je odločba upravnega organa BIH o priznanju statusa in pravic vojnega invalida določen čas izvrševala v Sloveniji. Za odločitev o zadevi pa ni pomembno, da je tožnikov invalidski spis prispel k pristojnemu organu v Republiki Sloveniji po uveljavitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ampak je pomembno, da je imel tožnik na dan 25.6.1991 stalno prebivališče v Republike Sloveniji. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. U 1600/95 z dne 14.1.1999, vendar ga sodišče, čeprav ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 27.7.1970 dalje, ni upoštevalo. Čeprav je sicer res, da je v tem upravnem sporu vrhovno sodišče odločalo o drugi zadevi in sicer o invalidskem dodatku, gre v obeh postopkih za vprašanje priznanja statusa in pravic vojaškega invalida v Sloveniji.

Navaja, da je status in pravice vojaškega invalida pridobil že leta 1955 in je ves čas, vse do 1.11.1991, prejemal invalidske prejemke iz zveznega proračuna bivše skupne države preko Poštne hranilnice B. na naslov stalnega prebivališča v Sloveniji. Dne 1.11.1991 je njegovo invalidsko zadevo prevzela Občina K. in so se mu invalidski prejemki izplačevali vse do februarja 1995. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

ZVojI v 1. odstavku 119. člena, na katerega se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, določa, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih, o civilnih invalidih vojne oziroma o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25.6.1991, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanem s tem zakonom. Namen te določbe je vsem dosedanjim upravičencem do tega statusa, ki so državljani Republike Slovenije, zagotoviti ta status tudi po uveljavitvi ZVojI, ne glede na morebitno drugačno opredelitev tega statusa v ZVojI v primerjavi s prejšnjimi predpisi, pri čemer ni pomembno ali so status uveljavili v Sloveniji ali kakšni drugi republiki nekdanje skupne države. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da mu je bil status in pravice priznane z odločbo pristojnega upravnega organa v BIH, je odločitev o zadevi odvisna le še od vprašanja ali se je ta odločba na dan 25.6.1991 tudi izvrševala. Izvrševanje odločbe je namreč pogoj za to, da tožnik že uveljavljeni status obdrži ne glede na pogoje določene v ZVojI ter za prevedbo pravic po ZVojI. Prav to, da se je odločba, izdana po prejšnjih predpisih izvrševala z nakazili na naslov tožnikovega stalnega prebivališča v Sloveniji in sicer vse do oktobra 1991, pa izhaja iz dejanskega stanja, navedenega v izpodbijani sodbi in odločbi tožene stranke. Zato za sklep sodišča in tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 119. člena, ni podlage. Pogoja - izvrševanje odločbe na dan 25.6.1991, ni mogoče razlagati tako kot ga razlagata sodišče in tožena stranka, saj taka razlaga ni logična in je v nasprotju z namenom določbe 1.

odstavka 119. člena ZVojI, ki je pravna podlaga za izvajanje določbe 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Z navedeno določbo UZITUL se je namreč Republika Slovenija zavezala vojaškim invalidom zagotoviti varstvo v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2.

odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.