119. člen ZVojI

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Tožnik je državljan RS, status in pravice so mu bili priznani z odločbo pristojnega organa v nekdanji BiH, ki pa se na dan 25.6.1991 ni izvrševala v RS, saj je tožnik živel v BiH do 1994, torej pogoj izvrševanja odločbe v RS na dan 25.6.1991 ni izpolnjen.

Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da mu je bil status in pravice priznane z odločbo pristojnega upravnega organa v nekdanji Republiki Srbiji, je odločitev o zadevi odvisna le še od vprašanja, ali se je ta odločba na dan 25.6.1991 tudi izvrševala. Izvrševanje odločbe je namreč pogoj za to, da tožnik že uveljavljeni status obdrži, ne glede na pogoje, določene v ZVojI ter za prevedbo pravic po ZVojI. Prav to, da se je odločba, izdana po prejšnjih predpisih, izvrševala z nakazili na naslov tožnikovega stalnega prebivališča v Sloveniji, in sicer vse do februarja 1992, pa izhaja iz dejanskega stanja, navedenega v odločbi upravnega organa prve stopnje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 119. člena ZVojI, ni podlage. Pogoja, izvrševanje odločbe, ki jo je izdal organ druge republike nekdanje SFRJ, na dan 25.6.1991, ni mogoče razlagati tako kot ga razlaga tožena stranka (da pogoj ni izpolnjen ker se je odločba izvrševala preko upravnega organa Republike Srbije), saj taka razlaga ni logična in ni v skladu z namenom določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI, s katero se izvaja d

Namen določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI je vsem dosedanjim upravičencem zagotoviti pridobljen status tudi po uveljavitvi ZVojI. Vendar pa tako priznanje pridobljenega statusa ni avtomatično, temveč je vezano na določene pogoje. Navedeni člen je potrebno razumeti tako, da obdrži pridobljen status državljan RS, ki mu je bil priznan z odločbo organa katere od drugih republik SFRJ, le, če se je ta odločba v RS na dan 25. 6. 1999 tudi izvrševala.

Pogoj, ki ga 1. odstavek 119. člena ZVojI določa zato, da slovenski državljani, katerim je bil priznan status in pravice vojaških invalidov ali civilnih invalidov vojne po prejšnjih predpisih, ta status obdržijo tudi po uveljavitvi ZVojI, je izpolnjen, če so na dan 25.6.1991 dejansko prejemali nakazila iz naslova tega statusa.

Po predhodnih določbah 119. in 123. člena ZVojI upravičenec sicer obdrži prej priznani status vojnega invalida, vendar pa se mu obseg pravic določi na novo po določbah ZVojI in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, je na novo uredil področje varstva invalidnih oseb; po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih z odločbo uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in obsegu ureditve ZVojI.

ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, je na novo uredil področje varstva invalidnih oseb; po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih z odločbo uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in obsegu ureditve ZVojI.

Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v primerih, kadar je zmanjšanje dotedanjih prejemkov ustavno dopustno, tako zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem in ne naknadno s povratnim učinkom.