VSRS Sodba I Up 868/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 827/2003-7 z dne 21.5.2003.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.4.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik v roku 30 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je v odločbi, izpodbijani v upravnem sporu navedla, da je tožnik kot dezerter albanske uporniške vojske (National Liberation Army, v nadaljevanju NLA) 5.9.2001 zaprosil za priznanje azila, svojo prošnjo pa utemeljeval s strahom pred sankcijami, ki naj bi mu kot dezerterju grozile. Ker amnestija, ki so jo sprejele makedonske oblasti zajema vse, ki so se makedonskim oblastem aktivno uprli, se tožniku, ki po lastnih navedbah kot pripadnik NLA v spopadih niti sodeloval ni, po presoji tožene stranke ni potrebno bati sankcij s strani makedonskih oblasti. Po podatkih Informacijsko dokumentarnega centra, ki deluje v okviru Sektorja za azil, v virih, ki jih je v ta namen proučil, ni omenjen odnos lokalnega albanskega prebivalstva do dezerterjev NLA. To potrjujeta tudi J.K. iz "Danish Immigration Service" ter V.L., stalni sodelavec International War and Peace Repotring - IWPR ter neodvisni politični analitik v Makedoniji, ki NLA opredeljujeta kot marginalno organizacijo brez večje podpore v Makedoniji. Prav tako pa tožnik glede na ugotovitve tožene stranke ne bi bil ogrožen od bivših pripadnikov NLA, saj so le ti 26.9.2001, po določilih sporazuma o demilitarizaciji, zaključili prostovoljno oddajanje orožja enotam NATO in napovedali svojo razpustitev. Zato tožena stranka utemejeno dvomi v razloge, ki jih za zapustitev države navaja tožnik ter v njegove navedbe, da bi mu v primeru vrnitve grozile sankcije lokalnega albanskega prebivalstva. Zato njegov subjektivni strah, po njeni presoji, tudi ni v zadostni meri objektivno konkretiziran.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v postopku ni navedel konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi opravičevale njegov subjektivni strah v primeru vrnitve v matično državo, ter da po podatkih Informacijsko dokumentacijskega centra Sektorja za azil o odnosu albanskega prebivalstva do dezerterjev iz vrst NLA ni nobenih podatkov. Zato je po njegovi presoji tožena stranka pravilno ugotovila, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila niti po 2. odstavku niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil) ter pravilno odločila, ko je njegovo prošnjo zavrnila. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se tožnik dogodkov zaradi svoje mladosti in izredne stresne situacije ne spominja ter da bi morala tožena stranka na podlagi njegovih navedb sama ugotavljati, kje se je nahajala enota, v kateri se je usposabljal. Po presoji sodišča je tožena stranka v skladu s 5. odstavkom 24. člena ZAzil po uradni dolžnosti ugotovila, preverila in upoštevala vsa dejstva in okoliščine ter pridobila vse razpoložljive dokaze, pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Tudi po oceni sodišča iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi konkretno za tožnika obstajala kakršnakoli nevarnost, ki bi mu grozila v matični državi.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da organi odločanja v njegovem primeru niso ugotavljali vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin.

Sodišče niti tožena stranka pri svoji odločitvi nista upoštevala, da so sedaj v Makedoniji nekdanji vodilni predstavniki NLA vključeni v oblastne strukture ter da se je iz ekstremističnih skupin bivše NLA oblikovala ANA (Albanska narodna armija), ki pod prisilo novači bivše pripadnike NLA. Omenjene sile delujejo izven zakona in se poslužujejo nečloveških metod ustrahovanja, temelječih na sistemu maščevanja, zakoreninjenega v albanski skupnosti. Zato je podana konkretna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v matično državo dejansko ogrožen. Z odločitvijo sodišča oziroma tožene stranke je zato kršen 6. člen ZAzil, po katerem ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bili lahko izpostavljeni mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ter kršeno načelo nevračanja (non-refoulement), ki ga zagotavljajo Ustava RS, Zakon o tujcih (51. člen) ter mednarodni akti, ki se po 8. členu Ustave RS v naši državi uporabljajo neposredno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi proti odločbi tožene stranke ugodi in mu prizna pravico do azila oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za priznanje azila določa ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena navedenega zakona se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu benguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, št. 2., 3., 5. in 8. ter njenih protokolov, št. 1., 4., 6., 7., 9. in 11. (Uradni list RS-MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvecija ne določa.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnikov zatrjevani strah pred preganjanjem, ker je pobegnil iz uporniške albanske vojske ter je travmatizirana oseba, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je glede na podatke Informacijsko dokumentacijskega centra Sektorja za azil ter glede na tožnikove navedbe, ko je bil v azilnem postopku zaslišan kot stranka, ocenilo, da njegov subjektivni strah v primeru vrnitve v matično državo ni objektiviziran. Podatki Informacijsko dokumentacijskega centra, po katerih o odnosu albanskega prebivalstva v Makedoniji do dezerterjev iz vrst NLA ni nobenih podatkov, so verodostojni vir informacij.

Tožnik, ki je bil po podatkih upravnih spisov, seznanjen z določbami ZAzil, ki urejejo postopek za priznanje azila ter pozvan, da podrobno in celovito pojasni razloge za zapustitev matične države, pa tudi na ponovnem zaslišanju ni navedel konkretnih dejstev, ki bi opravičevala njegov strah v primeru vrnitve v Makedonijo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja. V azilnem postopku se navedeno načelo uporabi ob pogojih, ki jih določa ZAzil v 6. členu, in sicer, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo prosilčevo življenje ali svoboda oziroma da bi bil prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Ti pogoji se vsebinsko prepletajo s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila, pri čemer so pomembne ugotovitve o stanju v izvorni državi. Glede na stanje in razmere v Makedoniji, katere je ugotovila tožena stranka, pa sta po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ter tožena stranka pravilno ugotovila, da ni razlogov za uporabo načela nevračanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.