VSRS Sodba I Up 556/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 721/2000-6 z dne 12.3.2001.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 28.8.1997, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-rojene v begunstvu. V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3. odstavka 2. člena Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, po kateri je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. odstavka istega člena. ZZVN v 1. odstavku 2.

člena med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, po 2. odstavku 2. člena ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni dokazala, da bi njena mati dne 1.7.1941 pobegnila iz kraja J. pri K. v U.P. v Srbiji pred prisilno izselitvijo. Ker je tožničina mati pobegnila iz območja, s katerega so Nemci izseljevali slovenske prebivalce pred objavo Razglasa o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju (20.10.1941), bi morala tožnica utemeljenost razlogov za pobeg svoje matere pred prisilno izselitvijo posebej dokazati. Z navedbami, da je njena mati v visoki nosečnosti pobegnila k svojemu možu v Srbijo, da bi se izognila prisilni izselitvi, pa tožnica, tudi po presoji sodišča, ni dokazala, da bi v začetku julija 1941, pred objavo razglasa, njena mati pobegnila pred grozečo prisilno izselitvijo in tudi ne pred drugimi prisilnimi ukrepi okupatorja, ki bi ji neposredno grozili.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1.

odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na načrtovan izgon Slovencev v Himmlerjevih "Smernicah za izselitev tujerodnih elementov iz Spodnje Štajerske" z dne 18.4.1941, ki so, po njenem mnenju, pomembne za odločanje v tej zadevi. Navaja, da je bilo tudi na podlagi antropoloških meritev in rasnega ocenjevanja, do katerega je prišlo v naslednjih mesecih, jasno, da bo prišlo do izseljevanja tudi v domačem kraju. Prilaga izjave prič B.F.K. in M.N., potrdilo Muzeja NOB M. o zaplembi premoženja njenim starim staršem, potrdilo iz Grada R., o tem, da je bila vas J.

izseljena in fotokopije iz knjige "Padli v ognju revolucije" in "Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941-1945." Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajoče pravice lahko pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje posamezne oblike žrtve vojnega nasilja določa ZZVN. Če ti pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati. Dokazno breme pa vselej nosi oseba, ki status uveljavlja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, na katerega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, morata biti izkazana konkretno in neposredno vojno nasilje nad starši pred pobegom in dejstvo, da je bil otrok rojen med izvajanjem takih prisilnih ukrepov. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, tožnica utemeljenosti razlogov za pobeg svoje matere pred prisilno izselitvijo ni konkretno izkazala. Samo zatrjevanje, da je njena mati 1.7.1941 pobegnila v Srbijo, da bi se izognila grozeči prisilni izselitvi, ki naj bi temeljila na Himmlerjevih "Smernicah za izseljevanje tujerodnih elementov iz Spodnje Štajerske", tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega prava. Navedene smernice so se izvajale preko nadaljnjih izvedbenih aktov, končni akt pa je bil Razglas o državno političnih ukrepih na obmejnem ozemlju, ki je dejansko pomenil operacionalizacijo smernic in podlago za začetek prisilnega izsiljevanja. Ker je tožničina mati pobegnila v Srbijo pred objavo navedenega razglasa pa bi morala, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica utemeljenost razlogov za pobeg, to je izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki naj bi bili dejansko podani, izkazati.

Pritožbeni ugovori, s katerimi tožnica ponovi tožbene navedbe, ki jih je pravilno presodilo že prvostopno sodišče, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Kolikor pa se tožnica v pritožbi sklicuje na nove dokaze, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS), ki ne more biti predmet pritožbene presoje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.