VSRS Sodba U 514/95-7

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave Trebnje št. ... z dne 27.9.1994, s katero je navedeni prvostopni organ odredil spremembe glede vrste rabe in površine ter označbe parcele št. 300 v zemljiškem katastru. V novem stanju naj se vodijo tri parcele, in sicer parc. št. 300/1 gozd, parc. št. 300/3 cesta in parc. št. 300/4 gozd, v skupni, nespremenjeni površini 19268 m2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je geodetske meritve v letu 1984 izvršil Geodetski zavod RS, ki je tudi izdelal naznanilni list NL ... Ta je bil razgrnjen lastnikom zaradi pripomb v letu 1994. Tožnik, ki je možni dedič po A.G., se razgrnitve ni udeležil. Zato je bil zanj izdelan po uradni dolžnosti poseben elaborat in izdana prvostopna odločba, da bi se spremembe glede vrste rabe, izvršene v naravi, lahko izvedle v zemljiškem katastru in poočitile tudi v zemljiški knjigi. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da cesta v naravi že poteka, in sicer delno tudi po obravnavani parceli št. 300, v izmeri in v obsegu, kot je to razvidno iz prvostopne odločbe in priloženega delilnega načrta. V ugotovljenem obsegu 1424 m2 se je torej spremenila vrsta rabe zemljišča iz dosedanje gozd v novo rabo cesta, kar je bilo po mnenju tožene stranke treba ugotoviti z odločbo geodetskega organa. Ta sprememba se po 1. odstavku 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 16/74 in 42/86) lahko ugotovi in izvede v zemljiškokatastrskem operatu po uradni dolžnosti, torej tudi, če ji lastnik oporeka. Geodetski organ s tem ne posega v lastninska upravičenja lastnika zemljišča, ki ostanejo nespremenjena, kar je tudi v konkretnem primeru razvidno iz prvostopne odločbe.

Sklicevanje prvostopnega organa na 2. odstavek 26. člena Zakona o zemljiškem katastru in parcelacijo po mnenju tožene stranke konkretno ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja (ni izkazane odločbe pristojnega upravnega organa). Tožnik pravzaprav izvršenim meritvam ne oporeka, saj so te opravljene po dejanskem stanju. Tožnik zahteva ukinitev ceste. Ta v naravi že obstoja. Ni pa zemljišče, uporabljeno za cesto, od lastnika odkupljeno oziroma prepisano na novega lastnika. Tožniku tudi, kot navaja, ni bila poravnana škoda, nastala na samem gozdu. Tožena stranka mu pojasnjuje, da geodetski organ, ki je obstoječo cesto v naravi le odmeril ter ji dal posebno parc. št., za ukinitev ceste ni pristojen. Zato naj bi se tožnik obrnil na investitorja ceste oziroma lokalno skupnost (občino), kolikor je le ta cesto že prevzela. Pri tem se bo lahko glede obsega odvzetega zemljišča skliceval na podatke prvostopne odločbe. Ker je ugotovila, da so bile sicer v prvostopni odločbi določene pomanjkljivosti (nepravilna navedba zgrajene ceste in nepravilna pravna podlaga za izdajo odločbe), pa te pomanjkljivosti po njenem mnenju niso vplivale na pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe, saj so bili pravilni razlogi za izdajo odločbe navedeni v izpodbijani odločbi, je zavrnila pritožbo na podlagi 2. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi oporeka smiselnosti izgradnje gozdne poti čez njegov gozd, ki ga je prejel nazaj v denacionalizacijskem postopku.

Prizadeto zemljišče, ki je v naravi gozd, sploh ne meji na avtocesto. Gozdna pot je bila zgrajena iz razloga, da so si sosedje naredili svoje gozdne poti. Tej poti ne bi ugovorjal, če bi bila ta pot za lokalno cesto S.- M. Ta pot gre brez smisla po sredi gozda, ker je ob robu gozda že obstoječa pot. Zahteva ukinitev te gozdne poti, saj se je z njeno graditvijo naredila velika škoda na gozdu. Predlaga, naj se lastnike, ki sedaj uporabljajo to pot, preusmeri na rob gozda oziroma na poti, ki so jih imeli prej. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter naj se ukine navedena gozdna pot.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirani materialni predpis (1. odstavek 26. člena navedenega Zakona o zemljiškem katastru) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, v zvezi z ukinitvijo navedene gozdne poti in dala pravilne razloge za to zavrnitev.

Utemeljena je tudi ugotovitev tožene stranke, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da navedena gozdna pot v naravi že poteka, in sicer delno tudi po obravnavanem zemljišču parc. št. 300, v izmeri in v obsegu, kot je to razvidno iz prvostopne odločbe in priloženega delilnega načrta. Prav tako je utemeljena ugotovitev tožene stranke, saj izhaja iz upravnih spisov, da se je v ugotovljenem obsegu 1424 m2 spremenila vrsta rabe zemljišča iz dosedanje gozd, v novo rabo cesta (gozdna pot), kar je bilo treba ugotoviti z odločbo geodetskega organa ter da se ta sprememba po 1. odstavku 26. člena citiranega Zakona o zemljiškem katastru lahko ugotovi in izvede v zemljiško-katastrskem operatu po uradni dolžnosti, torej tudi v primeru, če oporeka lastnik.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da geodetski organ ne posega v lastninska upravičenja lastnika zemljišča, ki ostanejo nespremenjena.

Tudi po presoji sodišča ugotovljene pomanjkljivosti prvostopnega organa (nepravilna navedba zgrajene ceste in nepravilna pravna podlaga za izdajo odločbe) niso vplivale na zakonitost izreka prvostopne odločbe, saj je pravilne razloge za izdajo odločbe navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).