VSRS Sodba U 130/95

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za obrambo, notranje zadeve in skupne zadeve - oddelka za notranje zadeve Občine ... št... z dne 6.12.1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje odločil na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro), po kateri lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, če v postopku ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Razen dejstva, da se ukvarja s tekmovalnim streljanjem, tožeča stranka ni navedla drugih razlogov, ki bi upravičevali nabavo in posest samokresa, kalibra 45 mm (pravilno 0.45). Zgolj članstvo v društvu civilne orožne kulture po mnenju tožene stranke ni razlog, zaradi katerega bi bila opravičena izdaja dovoljenja. Strelska društva lahko poleg športnega orožja nabavlja tudi druge vrste orožja, zato se potrebe po streljanju lahko zadostijo pod pogoji iz 28. člena ZOro tako, da član društva dobi orožje v uporabo v samem društvu. Tožeča stranka pa je zaprosila za tako vrsto orožja, ki ga po določbi 4. točke 3. člena ZOro ni mogoče šteti za športno orožje. Tožena stranka je zavrnila trditev, da mednarodna zveza za praktično streljanje pogojuje pristop k članstvu z razpolaganjem z lastnim orožjem. V Republiki Sloveniji je že več strelskih društev vključenih preko slovenske zveze za športno streljanje v Mednarodno združenje IPSC. Večina udeležencev - članov društev, na teh tekmovanjih uporablja orožje pod pogoji iz 28. člena ZOro.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je dala vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa kalibra .45, ki jo je organ zavrnil. Navaja, da je z zavrnitvijo diskriminirana, saj ne gre za kakšno specialno orožje, kot so avtomatske puške in ostalo orožje, navedeno v 27.

členu ZOro, pač pa za samokres, ki ga lahko prav tako kot društvo poseduje tudi posameznik. Gre za samokres kalibra 0.45 inče kar je enako 11.43 mm, ne pa za kaliber 45 mm, kot je napačno navedeno v izpodbijani odločbi. Čeprav že poseduje samokres kalibra 7.65 mm, pa z njim ne more sodelovati na tovrstnih tekmovanjih, ker ga pravila IPSC izključujejo. Zato bi ga rada zamenjala za samokres, primeren za tekmovanje v IPSC.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis. Razlogi za zavrnitev so dovolj obširno in argumentirano obrazloženi. Tožena stranka pa priznava pisno napako v odločbi, ko je uporabila izraz samokres, kaliber 45 mm, pravilno pa bi bilo samokres kaliber 0.45. Ta napaka pa po njenem mnenju ni take narave, da bi tožena stranka morala zadevo rešiti drugače, saj tožnik sam v tožbi navaja, da je samokres kaliber 0.45 inča enak kalibru 11.43 mm. Tak kaliber pa po določbah 4. točke 3. člena ZOro ni športno orožje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi izdaje dovoljenja za nabavo samokresa kalibra .45 temelji na določbi 1. odstavka 20. člena ZOro. To je odločitev z uporabo prostega preudarka, potem ko je bilo ugotovljeno, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da samokresa 0.45, ki po navedbah same tožeče stranke ustreza kalibru 11.43 mm, ni mogoče uvrstiti med športno orožje, ker se po 4. točki 3. člena ZOro med športno orožje uvršča orožje majhnega kalibra, vključno do 5.6 mm. Pravilna je nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da sama udeležba na tekmovanjih in treningih ni nemogoča, saj strelska organizacija, katere član je tožeča stranka, lahko na podlagi določb 27. člena ZOro nabavi poleg športnega orožja tudi drugo orožje večjega kalibra in ga pod pogoji 28. člena zakona daje v uporabo svojim članom. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno ugotovila, da ni opravičljivega razloga za izdajo dovoljenja.

Nima prav tožnik, ko trdi, da lahko tudi posameznik, tako kot društvo, poseduje orožje večjega kalibra. Tožnikova trditev nima opore v zakonu, ker že sam zakon omejuje posamezniku nabavo in posest orožja, tako da mu dovoljuje le nabavo in posest špornega orožja do kalibra 5.6 mm, pa čeprav gre za člana strelske organizacije in namene strelskih vaj in tekmovanj.

Pristojni upravni organ je po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju nato z uporabo prostega preudarka, za katerega uporabo ima pooblastilo v zakonu, tožeči stranki zavrnil izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Za svojo odločitev je navedel razloge, ki so v skladu z namenom zakona. Zato tožeča stranka s tožbo ne more uspeti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki jo je v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis, in v skladu s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).