VSRS Sodba U 683/95-4

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve in občo upravo občine z dne 1.2.1994, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. in 2. alineje 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih in navaja, da je bila na tej pravni podlagi tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje utemeljeno zavrnjena. Želja po zaposlitvi v Sloveniji, kar je tožnik navedel kot razlog za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, po presoji tožene stranke ne predstavlja upravičenega razloga iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v Republiki Sloveniji potrebno.

Tožnik pa tudi ni izkazal, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje. Tožena stranka meni, da priložena izjava matere, da ga bo preživljala, ni dokaz o tem, da ima tožnik zagotovljena sredstva za preživljanje. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 74/89) namreč dolžnost staršev preživljati otroke preneha s polnoletnostjo otrok oziroma s prenehanjem njihovega obveznega šolanja. Zato v primeru, ko dolžnost preživljanja z zakonom ni predpisana, kot dokaz o zagotovljenih sredstvih ne zadošča zgolj izjava matere, da ga bo preživljala, saj ta ne predstavlja izvršilnega naslova oziroma ni iztožljiva. Glede take obveznosti mora biti namreč sklenjena posebna pogodba pri pristojnem sodišču ali pri centru za socialno delo.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je hrvaški državljan, vendar se v Republiko Hrvaško ne namerava vrniti, ker je "dezerter" in bi ga lahko postavili pred sodišče ali pa mobilizirali v hrvaško vojsko. V Sloveniji bi se lahko zaposlil, če bi pridobil dovoljenje za začasno prebivanje ali slovensko državljanstvo. Za pridobitev slovenskega državljanstva je zaprosil dne 5.10.1992, vendar vse do danes ni dobil nobenega odgovora. Preživljanje v Sloveniji ni problem, ker se priložnostno zaposli in živi pri starših v skupnem gospodinjstvu. Večino hrane pridelajo sami, za ostalo pa porabijo očetovo pokojnino in zaslužek matere in sestre. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbo še navaja, da tudi tujec lahko sklene delovno razmerje v Republiki Sloveniji, če pridobi delovno dovoljenje, pri čemer po Zakonu o zaposlovanju tujcev dovoljenje za začasno prebivanje ni pogoj za izdajo delovnega dovoljenja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujcu po določbah Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97). Po navedenem zakonu je mogoče izdati dovoljenje za začasno prebivanje tujcu le, če mu je daljše prebivanje v Sloveniji potrebno zaradi razlogov, navedenih v 2. odstavku 13. člena ZTuj. Da je obstoj enega izmed razlogov iz tega člena pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, izhaja iz določbe 1. alineje 3. odstavka 19. člena ZTuj, po kateri tega dovoljenja ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi iz 2. odstavka 13. člena. Po presoji sodišča je bila v obravnavanem primeru, ko je razlog tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji iskanje zaposlitve, kar izhaja iz podatkov spisa (tožnikove vloge) in niti ni sporno, ta pogoj pa ni izpolnjen, tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena. Pravilno je namreč stališče tožene stranke, da iskanje zaposlitve v Sloveniji ni razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, zaradi katerega bi bilo tujcu potrebno daljše prebivanje v Republiki Sloveniji. Le v primeru, da bi tožnik že imel zaposlitev v Republiki Sloveniji, bi to bil razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga ima v mislih 13. člen ZTuj, pri čemer je pogoj za zaposlitev tujca delovno dovoljenje in ne kot zmotno meni tožnik, dovoljenje za začasno prebivanje. Ker torej v obravnavanem primeru niti iz podatkov predloženih upravnih spisov niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da obstoje razlogi, zaradi katerih bi bila izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tožniku utemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti, ne da bi se spuščalo v pravilnost ugotovitev tožene stranke, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje 3. odstavka 19. člena ZTuj v zvezi z njegovim preživljanjem.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).