VSRS Sodba U 1577/94-7

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5.10.1994.

S sodbo z z dne 16.6.1994 je vrhovno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.1.1993, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva RS po 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožena stranka ni navedla dejstev in razlogov, iz katerih zaključuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države.

Tožena stranka je v novem postopku ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, po činu polkovnik. Nazadnje je služboval v kasarni ..., aktivna vojaška služba mu je prenehala 28.10.1921. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik kot poveljujoči kader bivše JA tako v času pred agresijo kot med agresijo na Republiko Slovenijo ves čas seznanjen z ukazi komande Petega vojaškega območja, saj je v ponovljenem postopku prosilec sam predložil v spis ukaza komandanta general - polkovnika z dne 25.6.1991 in 29.6.1991. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, torej da je podan zadržek iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Kajti že sama služba polkovnika v tujih oboroženih silah po osamosvojitvi Republike Slovenije, torej po 25.6.1991, je ob splošno znanih načelih kadrovanja in poveljevanja v bivši JA že po svoji naravi takšna, da lahko pomeni nevarnost za varnost in obrambo države (7. in 8. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, Uradni list RS, št. 47/94).

V tožbi tožnik navaja, da je osebno odnesel na Ministrstvo za notranje zadeve dva ukaza komandanta kot dokaz, da ju je zadržal in ne izvršil, tožena stranka pa je prav to uporabila za ponovno negativno odločbo, češ da dokazujeta, kakšne ukaze je tožnik prejemal. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kaj naj bi tožnik v resnici delal, ampak se sklicuje na pavšalne ugotovitve, da je bil poveljujoči kader, da je bil polkovnik itd. Tožena stranka bi morala konkretno navesti tožnikovo ravnanje, samo dejstvo, da je polkovnik, samo po sebi ni nevarno za državo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, ter samo meritorno odloči in tožnika sprejme v državljanstvo RS.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi zaradi razlogov, ki jih je v njej navedla in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Določba 40. člena ZDRS ureja pridobitev državljanstva oseb, ki so bile v času osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih jugoslovanskih republik, pa so imele na dan plebiscita v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živele. Če oseba navedene pogoje iz 1. odstavka citirane določbe izpolnjuje, ima pravico do sprejema v slovensko državljanstvo (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Če pa so podani razlogi, da bi njen sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (3. odstavek 40. člena ZDRS), se ji sme državljanstvo odreči. Določba 3. odstavka torej določa razloge, zaradi katerih upravni organ, če ugotovi, da obstajajo, lahko po prostem preudarku odloči ali bo državljanstvo dal ali ne. Zakon navedenih razlogov (pogojev), ki lahko vplivajo na nepodelitev državljanstva osebi, ki bi do tega sicer imela pravico, ni opredelil določno, ampak je zanje uporabil nedoločne pravne pojme (nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države), kar pomeni, da je razlago teh prepustil upravnemu organu, da ta ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera lahko odloči na najprimernejši način, seveda ob upoštevanju splošnih ustavnih načel in splošnih načel upravnega postopka. Če torej upravni organ zakonski pogoj "nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države" opredeli s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, lahko ob uporabi prostega preudarka odloči, ali bo podelil državljanstvo ali ga ne bo. V pomoč pri tem so mu merila iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (uredba, Uradni list RS, št. 47/94), ki nedoločene pravne pojme opredeljujejo po vsebini.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče presojalo ali je bil upravni postopek izpeljan skladno z zakonom in ali so bila dejstva, ki konkretizirajo nedoločena pravna pojma "nevarnosti za varnost ali obrambo države" ugotovljena in uporabljena v skladu s 40. členom ZDRS. Dopolnitev 40. člena ZDRS z novim 3. odstavkom (Uradni list RS, št. 30/91) je zakonodajalec med drugim utemeljeval tudi z dejstvom, da bo s tem podana možnost zavrniti državljanstvo posameznika glede na njegovo konkretno ravnanje med agresijo na Slovenijo. Zato bi moral upravni organ predvsem ugotoviti konkretno ravnanje oziroma sodelovanje tožnika med agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991. Šele na podlagi takih ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na obstoj nevarnosti za varnost ali obrambo države, bi lahko upravni organ glede na stopnjo te nevarnosti in v skladu z namenom zakona po prostem preudarku tožniku dal ali pa odrekel državljanstvo. Razloge, na podlagi katerih bi pri odločanju po prostem preudarku ocenil, da bi sprejem v državljanstvo tudi v bodoče predstavljal nevarnost za varnost in za obrambo države, bi moral v obrazložitvi odločbe navesti.

V obravnavanem primeru tožena stranka ni povsem sledila sodbi, saj v postopku ni ugotovila vseh pravno pomembnih dejstev za opredelitev nedoločenih pravnih pojmov po 3. odstavku 40. člena ZDRS. Ugotovljena dejstva, da je bil tožnik po činu polkovnik in poveljujoči kader enoti, ki je bila pripravljena bojno delovati, niso dovolj, če ni ugotovljenih še nadaljnjih dejstev, ki bi kazala na tožnikovo aktivno delovanje ali sodelovanje v agresiji na Republiko Slovenijo. Prav tako sama seznanjenost z ukazi vojaškega komandanta, kar ugotavlja tožena stranka, še ne predstavlja niti aktivnega niti pasivnega delovanja zoper interese države. Sploh pa se tožena stranka ni opredelila do tožnikove predložitve obeh "ukazov" kot dokaza, da ni deloval zoper interese Republike Slovenije.

Sodišče je nezakonito odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).