VSRS Sodba U 1810/94-4

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave občine z dne 5.10.1994, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za spremembo vrste rabe parcele št. 489. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 76. c člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ker iz podatkov upravnih spisov prve stopnje izhaja, da sta na parceli št. 489 zgrajena gospodarski objekt in počitniška hišica, ki sta v postopku legalizacije in za navedena objekta še ni izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje in gre torej za nedovoljen poseg v prostor, je zahtevek za spremembo vrste rabe preuranjen in ga je zato prvostopni upravni organ utemeljeno zavrnil. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnika, da ni prejel obvestila o tem, katere dokumente mora predložiti, tožena stranka meni, da pri ugotavljanju dejanskega stanja v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je tožnik prejel obvestilo o predložitvi potrebne dokumentacije, ker že iz odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v občini in mnenja sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora izhaja, da gre za prijavljen nedovoljen poseg v prostor.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bila sporna parcela št. 489 ob nakupu leta 1970 v naravi pašnik ali v skrajnem primeru travnik, čaprav je bila v zemljiškem katastru ves čas vpisana kot njiva. Tožena stranka bi morala pri odločanju upoštevati določbo 32. člena zakona o zemljiškem katastru, po kateri mora geodetska uprava po uradni dolžnosti najmanj vsakih 15 let opraviti primerjavo stanja v zemljiško - katastrskem operatu s stanjem v naravi, glede na vrsto rabe zemljišč in izvesti ugotovljene spremembe. Geodetska uprava tako ni ravnala, kar bo imelo za posledico večje finančno breme za tožnika. Nadalje navaja, da bi, če bi ga upravni organ pozval, predložil dokumente, potrebne za spremembo evidenc zemljiškega katastra in sicer kupno pogodbo z dne 18.5.1970, dokazila o dejanskem stanju rabe zemljišča z dne 18.5.1970, soglasje zemljiške skupnosti z dne 30.3.1988, odločbo Občine z dne 15.4.1988, potrdilo občine z dne 15.4.1988 ter naknadno še lokacijsko dovoljenje z dne 19.10.1994, kar bi morda imelo za posledico, da bi upravni organ odločil v njegovo korist. Ker ga upravni organ ni pozval k predložitvi dokumentov, potrebnih za spremembo evidenc zemljiškega katastra, je s tem bisveno kršil pravila postopka, kar je imelo za posledico, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da je bila tožniku izdana le lokacijska dokumentacija, saj je bilo že pred izdajo izpodbijane odločbe izdano lokacijsko dovoljenje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bilo dne 19.10.1994 izdano lokacijsko dovoljenje, navaja, da gre za novo dejstvo, ki ga tožnik v pritožbi ni navajal, niti glede tega ni predložil nobenih dokazov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da sta bila na parceli št. 489, zgrajena gospodarsko poslopje in počitniška hišica brez lokacijskega dovoljenja ter, da sta predmetna objekta vključena v odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v občini (Ur.l.RS, št. 35/94). Res je, da taka gradnja glede na določbe zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) pomeni nedovoljen poseg v prostor in zato ob upoštevanju določbe 76. c člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l.RS, št. 18/93) sprememba podatkov v zemljiškem katastru ni mogoča. Po tej določbi so namreč v zvezi z nedovoljenim posegom v prostor prepovedana vsa dejanja, ki so sicer dovoljena ali predpisana glede zakonitih posegov v prostor, med drugim tudi vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah. Po določbi 3. odstavka navedenega člena so vpisi, ki so v nasprotju s 1. odstavkom tega člena, nični. Tožnik sicer v tožbi navaja, da mu je bilo že dne 19.10.1994, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, izdano lokacijsko dovoljenje, ki bi ga, če bi bil k temu pozvan, predložil. Ne glede na to, da je taka tožnikova navedba tožbena novota, ki je sodišče glede na določbo 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih ni dolžno upoštevati, se tožnik moti, če meni, da bi to moglo vplivati na odločitev v stvari. Če je bilo tožniku izdano lokacijsko dovoljenje in je to postalo pravnomočno, zahtevi za spremembo vrste rabe navedene parcele iz njive v pašnik ne bi bilo mogoče ugoditi, ker taka sprememba vrste rabe kot jo predlaga tožnik, ne bi ustrezala dejanski rabi te parcele. Zemljišča se namreč evidentirajo v zemljiškem katastru glede na njihovo dejansko vrsto rabe (6. člen zakona o zemljiškem katastru).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakna za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I).