VSRS Sodba U 1175/95-4

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo, s katero je odločeno, da zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS vrne v last in posest upravičencema A.R. in R.R. podržavljeno premoženje parc. št. 871/8 in 862, v skupni izmeri 8 ha 49 m2, vsakemu do 1/2. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da sta upravičenca za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) v tem primeru A. in R.R., katerima je bilo z odločbo OLO z dne 28.4.1950, ki je temeljila na Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v SRS, razlaščen del parc. št. 871/1 gozd v izmeri 9 ha, ki je predmet denacionalizacije. Na podlagi 6. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah - v nadaljevanju: uredba (Uradni list SFRJ, š t. 58/47), ki je veljala vse do sprejema Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ št. 12/65) je šteti, da je podržavljeno premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnomočne odločbe oziroma vknjižbe v zemljiško knjigo. Iz navedene določbe tudi izhaja, da v primeru, ko nepremičnina ni vknjižena na državo, se ta dokaže kot državno premoženje z odločbo, ki jo je izdal pristojni organ, na podlagi katere je nepremičnina prešla v državno premoženje. Po mnenju tožene stranke zato niso podani pogoji iz 4. člena ZDen, na katerega v pritožbi opozarjajo tožniki in utemeljujejo, da je upravičenec do vračila navedenega premoženja A.R. ml., ki je to nepremičnino dobil z izročilno pogodbo sklenjeno leta 1954 in je ta bila tudi vpisana v zemljiško knjigo, še preden je bila v zemljiški knjigi na njej vpisana državna lastnina na podlagi že prej navedene odločbe o razlastitvi zemljišča.

S tožbo v upravnem sporu tožniki izpodbijajo odločbo tožene stranke. Navajajo, da so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije vknjižena v zemljiški knjigi kot družbena lastnina na podlagi nacionalizacijske odločbe, s katero so bila ta podržavljena A. in R.R., šele 24.2.1960, ko je bil njihov zemljiškoknjižni lastnik že A.R. ml., (na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1954). Menijo, da v tem primeru ni bila nacionalizacija opravljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ki ga kot pravni temelj navajata prvostopni organ in tožena stranka, ampak je šlo v konkretnem primeru za nacionalizacijo po ukrepu državnega organa brez pravnega naslova v smislu določbe 4. člena ZDen, saj je bil vpis v zemljiško knjigo leta 1960 očitno opravljen nezakonito na podlagi sklepa, ki ni temeljil na pravnem naslovu, na podlagi katerega bi bilo mogoče opraviti zemljiškoknjižno vknjižbo v breme premoženja, last A.R. ml.. Za veljavno pridobitev lastninske pravice je poleg pravnega naslova nujno potreben tudi pridobitni način, zato sporne nepremičnine niso postale družbena lastnina vse dotlej, dokler niso bile kot take vknjižene v zemljiški knjigi, to pa se je zgodilo šele takrat, ko je bil njihov lastnik že A.R. ml.. Država, ki se je v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica navedenih nepremičnin, za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist proti A.R. ml. ni imela nikakršnega pravnega naslova. Da je upravičenec v postopku A.R. ml., je razvidno tudi iz dejstva, da sta njegova starša z omenjenim premoženjem razpolagala z izročilno pogodbo v njegovo korist in tako očitno izkazala voljo, da postane lastnik omenjenih nepremičnin A.R. ml.. Zato ne bi bilo niti pravilno niti pravično, da sporno premoženje poleg dedičev po A.R. ml., ki je umrl leta 1984 dedujejo tudi vsi zakoniti dediči po A.R. in R.R. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari je sporno vprašanje, ali sta parcelni št. 871/8 in 862, ki sta predmet denacionalizacijskega postopka, podržavljeni z odločbo OLO z dne 28.4.1950 tedanjima lasnikoma A. in R.R. na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji oz. A.R. ml. po ukrepu državnega organa brez pravnega naslova po 4. členu ZDen. Upravni organ je ugotovil, po mnenju sodišča pravilno, da sta navedeni parceli, s tem ko sta bili s prej navedeno odločbo razlaščeni bivšima lastnikoma A. in R.R. prešli v državno last na podlagi prej citiranega zakona ne glede na to, da sta bili vknjiženi na državo šele leta 1960, ko je bil v zemljiški knjigi, na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1954, kot lastnik parcel vpisanih v vložek št. 62 že vpisan A.R. ml.. Zmotna je zato trditev tožnikov, da sporni nepremičnini nista postali družbena lastnina vse dotlej, dokler nista bili kot taki vknjiženi v zemljiški knjigi.

Sicer je res, da se je tudi v času, ko sta bili navedeni parceli podržavljeni, državna nepremičnina vknjižila v zemljiško knjigo in se je na tej podlagi ta tudi dokazovala kot splošno ljudsko premoženje. Vendar če nepremičnina v zemljiški knjigi ni bila vknjižena na državo, se je ta, če je prešla v državno last na podlagi zakona - z odločbo organa, štela kot državno premoženje že na podlagi odločbe (6. člen uredbe). V tem primeru sta torej sporni parceli prešli v državno last na podlagi že omenjene odločbe iz leta 1950, zato je trditev tožnikov, da sporni parceli nista postali državna last oziroma družbena lastnina dokler nista bili vpisani v zemljiško knjigo (1960), torej ko je bil njun lastnik že A.R. ml., pravno neutemeljena. Pravilna je ugotovitev upravnega organa, da sta v tem primeru denacionalizacijska upravičenca A. in R.R., katerima sta bili navedeni parceli podržavljeni z odločbo izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v SRS. V zvezi s tožbeno navedbo (dedovanje denacionaliziranih zemljišč), ki jo tožniki posredno navajajo kot razlog, zakaj naj bi se denacionalizacijska odločba glasila na upravičenca A.R. ml., pa sodišče tožnikom svetuje, da v skladu z 80. členom ZDen uveljavljajo izročilno pogodbo iz leta 1954 v zapuščinskem postopku.

Ker je tožba iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1.

odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).