VSRS Sodba U 561/95-4

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice z dne 19.7.1994 s katero je bila tožniku obračunana carina in davščine za izravnavo davčne obremenitve za blago toplo valjana pločevina 740 x 2,7 mm, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 15.5.1992 v skladu s 50. členom carinskega zakona (CZ). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik navedeno blago uvozil z obvezo izvoza v enem letu po prestopu carinske črte. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik uvoženega blaga ni izvozil v roku in vrednosti v smislu 50. člena CZ, zato je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je po uradni dolžnosti (2. odstavek 50. člena) sprožil carinski postopek in z odločbo, v skladu s predpisi, obračunal carino in davščine za izravnavo davčne obremenitve. Na pritožbeni ugovor, da bi moral carinski organ upoštevati spremenjene razmere v državah izvoznicah glede povpraševanja po njegovem končnem proizvodu, zaradi česar naj bi se rok izvoza podaljšal, pa tožena stranka odgovarja, da je rok enega leta dovolj jasno postavljen, kot pogoj za uporabo 50. člena CZ in ga zato carinski organ ne more spreminjati. V zvezi s pritožbeno navedbo o možnosti upoštevanja carine po 50% znižani stopnji, pa tožena stranka odgovarja, da o tem ni več mogoče odločati, ker je tožnik ob uvoznem carinjenju uveljavljal 50. člen CZ, zato pri obračunu uvoznih davščin po uradni dolžnosti na dan poteka roka za izvoz ni mogoče uveljavljati drugih ugodnosti, kot so bile uveljavljene ob uvozu, saj gre za obračun carine in drugih dajatev po istem temelju, ne pa spremenjenem, ob dejstvu, da prevzeta obveznost izvoza ni bila izpolnjena. Tudi naknadna predložitev potrdila Gospodarske zbornice Slovenije, ki jo omenja tožnik, ne bi prejudicirala dejstva, da je blago zavezano k plačilu carine po nižji carinski stopnji.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni upoštevala pritožbenih navedb, zato jih tožnik v tožbi ponavlja:

1Po razpadu Jugoslavije, ko je tožnik izgubil enega najpomembnejših dobaviteljev trakov - Železarno, si je moral zagotoviti oskrbo iz uvoza in sicer je uvoz trakov iz Češke in Madžarske gradil na predvidenem in dogovorjenem izvozu cevi na območje Poljske, Češke, Hrvaške in Makedonije in je realno pričakoval, da bo izvoz realiziran v roku 1 leta. V navedenih državah pa je zaradi spreminjajočih režimov uvoza in tudi sicer znanih nestabilnih razmer prišlo do odpovedi že dogovorjenih poslov. To okoliščino bi bilo treba upoštevati tako, da bi se tožniku omogočilo podaljšanje roka za realizacijo izvoza.

2Tožena stranka ni upoštevala, da so bile dane s strani carinarnice informacije, da se bodo obveznosti razdolževanja po 50. členu CZ, s sprejetjem slovenske zakonodaje anulirale. Ker je bilo to področje kodificirano šele leta 1995, predstavlja navedena obremenitev za tožnika finančno breme, ki ga ne more pokriti oziroma ohraniti proizvodnjo v rentabilnem obsegu in zagotoviti delo zaposlenim delavcem.

3Tožnik smiselno trdi, da zakonodaja (CZ) bivše Jugoslavije, ob že tako zaostrenih razmerah v gospodarstvu, po razpadu Jugoslavije še dodatno obremenjuje slovensko gospodarstvo, zato je mnenja, da smiselna uporaba teh predpisov, ki uničujejo slovensko gospodarstvo, nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.

4Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranka, da mu zaradi neizpolnitve pogoja izvoza in posledično izgube pravice do brezcarinskega uvoza surovin, ni mogoče priznati 50% znižane carinske stopnje iz naslova uvoza blaga, ki se ne proizvaja v Sloveniji. To ugodnost bi tožnik uveljavljal, če ne bi računal na izpolnitev pogojev za oprostitev celotne carine po 50. členu CZ. Noben predpis, niti CZ, izrecno ne določa, da pri naknadni odmeri carine tega ni več mogoče upoštevati. Zato je bilo tudi v tem smislu napačno uporabljeno materialno pravo oziroma so bila kršena pravila postopka.

V zvezi s tem tožnik še opozarja na določbo 93. člena novega carinskega zakona, ki predvideva možnost podaljševanja rokov in naknadnega odobravanja drugih carinskih postopkov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presodilo izpodbijano odločbo in nima pomislekov v njeno zakonitost. Sicer razume tožnika, da se je po razpadu jugoslovanskega trga, tako kot tudi mnogo drugih gospodarskih subjektov, znašel v nezavidljivem položaju, vendar sodišče pri oceni zakonitosti izpodbijane odločbe teh dejanskih okoliščin ne more upoštevati, ampak upošteva lahko le pravno pomembne okoliščine, ki so lahko vplivale na odločitev o stvari (ali je carinski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabil veljavne predpise). Z vidika področja, ki ga ureja carinski zakon in namena, ki ga pri tem zasleduje, je po mnenju sodišča treba njegove določbe razlagati restriktivno in s tega vidika je treba presojati tudi smiselno uporabo njegovih določb, kot določb republiškega zakona (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list, št. 1/91-I in 45/I/94). Tožnik, razen splošne trditve, ne navaja, katere določbe in v čem naj bi bile te v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da določbe, na katere je oprla svojo odločitev, ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi po mnenju sodišča določba 50. člena CZ dovolj jasno določa, da se za blago uvoženo pod pogoji iz navedene zakonske določbe ne plača carina, če se to blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino. Tega zakonskega roka upravni organ ne more podaljševati. Posledic neizpolnitve obveznosti se je moral uvoznik (tožnik) zavedati že tedaj, ko je uveljavljal navedeno ugodnost, zato le s sklicevanjem na spremenjene razmere po razpadu Jugoslavije, ne more uspešno vplivati na odločitev o tej stvari. Sodišče tudi zavrača posplošeno tožbeno navedbo, da tožena stranka ni upoštevala informacij, ki jih je sama dala in sicer, da se bodo obveznosti razdolževanja po 50. členu CZ anulirale s sprejetjem slovenske zakonodaje, ki bo urejala to področje. Tudi, če bi carinski organ take informacije tožniku res posredoval, česar pa tožnik ni podkrepil z nikakršnimi dokazi, bi bile te brezpredmetne, saj ta organ ni pristojen za vnaprejšnje dajanje kakršnihkoli informacij, ki se nanašajo na bodočo zakonodajo. Zakone sprejema Državni zbor Republike Slovenije in ti začnejo veljati šele po njihovi objavi. Zmotna je tudi tožnikova navedba, da noben predpis izrecno ne določa, da pri naknadni odmeri carine ni mogoče več priznati vsaj 50% znižane carinske stopnje iz naslova uvoza blaga, ki se ne proizvaja v Sloveniji. Določba 255. člena CZ določa, da se v deklaracijo vpišejo podatki o uvozniku ter potrebni podatki o izvozu, količini, vrsti, kakovosti in vrednosti blaga, na podlagi katerih se da ugotoviti carinska osnova in blago razvrstiti po carinski tarifi in drugih tarifah, oziroma podatki, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. Iz določbe 4. odstavka 254. člena CZ pa izhaja, da je deklarant dolžan deklaraciji predložiti tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za carinjenje blaga. Iz navedenih zakonskih določb izrecno izhaja, da je dolžan deklarant olajšave uveljavljati v deklaraciji in deklaraciji predložiti tudi listine, s katerimi dokazuje pravico do olajšave. Po mnenju sodišča je tožena stranka v tem primeru ravnala v skladu z že omenjenima določbama CZ, ki specifično, v skladu z naravo stvari, urejata tovrstni postopek carinjenja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z že navedenim ustavnim zakonom.