VSRS Sodba U 1195/94

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8.6.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za zamenjavo vozniškega dovoljenja, ker kot tujec ni imel urejenega prebivanja v Republiki Sloveniji in zato za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja ni izpolnjeval pogojev iz 112. člena zakona o varnosti cestnega prometa. Izpodbijana odločba navaja, da po navedeni določbi vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil izda na zahtevo upravičenca občinski upravni organ za notranje zadeve, na katerega območju ima upravičenec stalno oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni vložil vloge za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu RS, zato so v skladu z 2. odstavkom 81. člena zakona o tujcih (Uradni list RS št.1/91-I) zanj začele od 26.2.1992 veljati določbe zakona o tujcih in bi moral urediti prebivanje v Republiki Sloveniji po določbah tega zakona. Z vlogo je zaprosil je za dovoljenje za stalno bivanje, ki v času odločanja tožene stranke še ni bila rešena, ne da bi poprej zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni imel urejenega prebivanja v Republiki Sloveniji, zato je organ prve stopnje ravnal pravilno in v skladu s 112. členom zakona o varnosti cestnega prometa. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS zagotavlja varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

Tožnik izpodbija v uvodu te sodbe navedeni upravni akt tožene stranke iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe predpisov. Res je, da ni zaprosil za državljanstvo RS v smislu 40. člena zakona o državljanstvu RS in tudi ne za dovoljenje za začasno prebivanje, pač pa le za dovoljenje za stalno prebivanje. Vendar pa v zakonu o tujcih takšne določbe, po kateri bi moral zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje, ni in tožnik živi v Sloveniji že od leta 1965 in tudi nima potnega lista druge države. Za dovoljenje za začasno prebivanje morajo zaprositi tujci, ki so prišli v Slovenijo po njeni osamosvojitvi s potnim listom in želijo v Sloveniji ostati dalje, kot je to mogoče le na podlagi potnega lista. Zato se za tožnika po analogiji uporablja določba 3. odstavka 82. člena zakona o tujcih in njegovo prebivališče obvelja naprej, dokler mu ne bi prenehalo ali bi bilo odpovedano po določbah 20. in 24. člena zakona o tujcih z odločbo. Z drugačnim stališčem bi bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (tujci iz 2. odstavka 81. člena in tujci iz 3. odstavka 82. člena zakona o tujcih so v zelo podobnem položaju, ker so imeli prebivališče v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo). Stalno prebivališče v Sloveniji ni pogojeno z državljanstvom RS in je samostojna pravica izvedena iz ustavne pravice svobode gibanja, lahko pa preneha pod pogoji določenimi v 20. in 24. členu zakona o tujcih ali se odjavi po zakonu o evidenci nastanitve prebivalstva. Drugega načina prenehanja stalnega prebivališča slovenska pozitivna zakonodaja ne pozna. Zato ker zakonski pogoji za prenehanje stalnega prebivališča za tožnika niso izpolnjeni, se mu mora vozniško dovoljenje zamenjati, saj nima tujega vozniškega dovoljenja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno povzela določbo 112. člena zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP, Uradni list SRS št. 5/82, 40/84, 29/86, in Uradni list RS št. 1/91-I), ki določa, da vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil izda na zahtevo upravičenca občinski upravni organ za notranje zadeve, na katerega območju ima upravičenec stalno oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Ni sporno, da tožnik ni zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije v smislu 40. člena zakona o državljanstvu RS in da kot tujec nima urejenega prebivanja v skladu z določbami prej navedenega zakona o tujcih, saj ni zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, o njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa v času izdaje izpodbijane odločbe tudi še ni bilo odločeno. Po določbi 2. odstavka 81. člena zakona o tujcih so za državljane drugih prejšnjih republik bivše SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije v smislu 40. člena zakona o državljanstvu RS v šestih mesecih od uveljavitve zakona (do 25.12.1991), začele veljati določbe zakona o tujcih po preteku dveh mesecev prej navedenega šestmesečnega roka, torej z dnem 26.2.1992, kar pomeni, da so izenačeni s tujci, ki prehajajo državno mejo. Prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji ureja zakon o tujcih v določbah od 13. člena dalje, ki glede na prehodno določbo 81. člena tega zakona veljajo tudi za tožnika ter bi si tožnik kot tujec moral prebivanje urediti po določbah zakona o tujcih. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 82. člena zakona o tujcih, ki naj bi se analogno uporabila tudi zanj, ker se nanaša na tujce, ki so že imeli dovoljenje za stalno prebivanje v naši državi po predpisih bivše države, za tožnika pa so pravne posledice zakona o tujcih nastopile šele s 26.2.1992. Med te spada tudi uresničevanje pravic in dolžnosti, ki so odvisne od dovoljenja za začasno ali za stalno prebivanje tujca v RS. Tudi ne drži tožbena trditev, da tudi 18. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS tožniku kot uživalcu vojaške pokojnine poleg ostalih pravic zagotavlja pravico do stalnega prebivališča, ki ga je imel po predpisih SFRJ, na katerega so vezane tudi druge pravice iz te določbe. Po navedeni določbi država zagotavlja enak obseg pravic uživalcem vojaških pokojnin (s stalnim prebivališčem v RS), kot so jih določali prejšnji predpisi, kar pa ne pomeni, da tem osebam zagotavlja stalno prebivališče, ki ga urejajo drugi predpisi.

Tožena stranka je po povedanem dejansko stanje pravilno ugotovila in odločila v skladu z zakonom, svojo odločitev pa v zadostnem obsegu obrazložila. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.